Vera in dvom sta dva neločljivo povezana pojava, ki si med seboj nista nasprotna, ampak se v bistvu v celoti prekrivata. Oboje namreč pomeni, da nečesa ne umevamo, vemo pa, da bi lahko umevali, ali vsaj, da bi lahko hodili po poti proti umetju. Ta pot je hkrati dvom in vera sama na sebi.
Zdi se, da sta dvojica vera-dvom zelo prvinski človekovi lastnosti. Ker nekaj podobnih pojavov (lahko) opažamo tudi pri (nam bližnjih) živalskih vrstah, sploh udomačenih, se morda pojavi tudi misel, da smo to dvojico podedovali še iz časov, ko še nismo bili ljudje v smislu, kakor se umevamo danes. Sploh dvomiti je nekaj zelo prvinskega.
Vere brez dvoma ni, a ti dve zadevi si ne sledita, niti ni tako, da bi ena naraščala, druga pa upadala, ampak, ponavljam, zadevi se nujno prekrivata. Le če dvomim, tudi verjamem. Hkrati. Druge možnosti ni. Vera kar tako, per sé, kot rečejo, ni vera., ja mrtva utvara, naučenost, morda slepo posnemanje drugih, avtoritet, morda staršev ali vzgojiteljev. Celo laž samemu sebi.
Verjamem na primer v rešitev neke krize. Če ne dvomim, torej če prepričljivo ne dvomim, da je rešitev možna, tudi ne morem verjeti vanjo. Dvom namreč žene vero v rešitev, je njena podlaga. In obratno, seveda. Mnogi ne dvomijo zadosti, zato tudi verjeti ne morejo, in na koncu se zgodi, da rešitve ni. Ne more priti, ker ni dinamike med dvomom in vero, ker ni živosti misli in besed in posledično ni dejanj. Če ni gibanja, nismo na poti, cilj pa tam nekje stoji - ne glede na to, ali je dejansko dosegljiv (v popolnosti itak ni nobeden). In če nismo na poti, če se nikamor ne premikamo, ker trmarimo, ali hkrati in tudi to v dinamiki, ne verjamemo v dvom in ne dvomimo v vero, nimamo prav nobene možnost priti do cilja, niti iti proti cilju, ki ga morda celo vidimo.
Verjamem lahko tudi v uspeh nekega podjetja. Dobro namreč deluje le, če deluje. Da deluje seveda pomeni, da se giblje, da so torej v njem tudi konflikti, nevzven in navznoter. In vsak dogodek je lahko dvom. Mora biti dvom, sicer ostanemo sanjači v svojem navideznem miru, ki pomeni stagnacijo. Vsak podjetniški dogodek moram imeti na preži: hkrati verjeti v njegovo pravilnost, ustreznost, poštenost, in hkrati dvomiti, ali je pravilen, ustrezen in pošten. Z dvomom utrjujem vero.
Lahko verjamem na primer v evolucijo. Vedeti namreč ni mogoče, je preobsežno. Sledovi pa očitno kažejo, da je v razvoju živega šlo za med seboj povezane stopnje. Seveda lahko slepo verjamem Darwinu, njegovim predhodnikom in naslednikom, tako tistim, ki so ga razložili in podprli, kot tudi onim, ki so njegov nauk preobračali za kakšne druge namene. Lahko verjamem svoji srednješolski učiteljici, ali pa knjigi, ki sem jo morda prebral. A najbolj pomembno pri verjetnu v evoludijo in razvoju vrst je, da v ta nauk dvomiš. Biti stalno na preži, za vsako opažanje v naravi si je treba postavljati (ne postaviti) vprašanje, ali je to za verjeti, ali je za dovmiti. Dvomiti je treba tudi v to, ali naj dvomimo ali verjamemo. In to je znanost v svoji njenosti, njeno bistvo. To je, spet, ena človekovh, morda tudi predčlovekovih lastnosti: iskanje, sledenje, razkrivanje, stalna dinamika dvoma in vere, nikoli dosežen končni cilj - ker to pravzaprav ni potrebno.
Razlika med stanjem, ko sta dvom in vera dva povsem različna pojava, in stanjem hkratnosti dvoma in vere je, da se pri drugem nikoli ne pojavlja strah. Hkrati dvomiti in verjeti namreč strahu ne pozna, in to zato, ker v sebi ne skriva popolnoma nič sebičnosti, ki pa se v prvem primeru - torej ločenosti dvoma in vere - kaže predvsem v krčevitosti hlepenja proti cilju, mojemu cilju, cilju, ki sem si ga jaz zamislil. Žal je cilj, in to katerikoli, rešitev krize, uspeh podjetja ali potrditev evolucije, nemogoče doseči v strahu. V strahu ni mogoče napraviti niti prvega koraka.