Čas ima izredno moč. Zgodovina sploh. Namreč, ne moreš je spremeniti.
Slovenski narod se že desetletja ukvarja s svojo lastno zgodovino, iz katere mu ne uspe uiti. Ne gre za velike politične teme, ne za prave in neprave. Niti za naše in nenaše, kontrarevolucionarje ali revolucionarje. Gre za male ljudi, ki jim ni dano stopiti. Gre za žive, ki so zaradi umrlih, tudi sami morali postati tihi, celo več-kot tihi, kot-da mrtvi.
Gre za tiste male, ki jim je nekdo nekoč vzel dostojanstvo. Skušali so preživeti, zaupali so napačnim ljudem. In tisti ljudje so potem izrabili njihovo zaupanje in jih okradli. Lahko kruha, zadnje krave iz štale, morda stanovanja ali tudi pogleda na domače dvorišče. In potem rekli, da tega niso storili.
Gre za tiste, ki jim je nekdo, na videz kdorkoli, v resnici pa konkretni nekdo, z lažjo zameglil pogled na svet, celo na samega sebe, na lasten rod, na korenine, predvsem pa na prihodnost. In ta prihodnost se ni mogla zgoditi, ker je ni bilo, ker, če je hotela slučajno biti, je smela biti samo in izključno močeča. Še več, pod prisego molčeča. In še danes ni nič drugače, po mnogih desetletjih.
Gre za še vedno tiste posameznike, še vedno jih niti približno ni malo, ki te dni, ta čas, sedanji čas, ne morejo obiskati
groba svojega pokojnega očeta ali matere, svojih bratov ali sester. Odpeljali so jih, iz takrat otroku nedoumljivega razloga. Otrok je ostal, grob je izginil; ne, ni sam, grob so izginili. Ne, ne gre za to, da morejo
izpolniti visokoleteče moralnoetične in civilizacijske pravice,
ampak jim je bila iztrgana preprosta, čisto preprosta notranja sila prvinskega stika
otroka s svojim staršem.
To niso zgodbe, to je resnica otrok, ki so danes starejši, a zaradi nedoumljivo hudega otroci. To so otroci, ki jih politične teme, prerivanje gor-in-dol po sterilni humanosti brez misli na človeka, nerazumljivo kričanje po medijih in celo v parlamentu, ustavlja na robu govora, ker je tam varno, ker so in bodo le tam edino lahko preživeli, in ker tam, kot živi mrtvi v bistvu živijo svoje svetništvo.