... in kaj to lahko pomeni za svet.
Razmišljujoči človek si o svoji preteklosti zastavlja
predvsem vprašanja o treh ključnih prelomnicah razvoja sedanjega sveta: kako je
nastalo vesolje, kako se je spočelo prvo življenje, in kako in kdaj je ena od
vrst, človek – on sam – ugotovila, da se zaveda samega sebe. Vprašanja se
očitno pojavljajo pri vseh civilizacijah. Enostavne odgovore sledimo že v
pravljicah in drugih umetniških stvaritvah prvotnih ljudstev. Kasneje so si jih
kot svojo odgovornost privzeli verski voditelji in filozofi. Zadnjih nekaj
stoletij se vsaj v zahodni družbi z njimi največ ukvarja znanost.
Osnovna vprašanja porajajo množico podvprašanj. Je svet
nastal s posredovanjem nadnaravnih sil ali samoniklo? Je življenje kot pojav
nastalo nenadoma ali postopno? Na več mestih ali samo na enem? Ali obstajajo
druge, radikalno drugačne oblike življenja, ki jih nismo zmožni zaznati? Je
bilo morda življenje zasejano iz vesolja? Smo dvojniki nekih bitij nekje
nedosegljivo daleč, ali smo se razvili povsem lokalno, zemeljsko? So bile
zasejane le ključne molekule, zemlja pa je s svojimi okoliščinami omogočila
preskok organskih snovi v živo snov?
Če se je nastanku življenja v zgodovini človeštva analitsko
spraševala teoretična filozofija, si danes taka in podobna vprašanja zastavlja
predvsem biologija. Za znanost zahodne civilizacije so se prve bolj
oprijemljive razlage prvič pojavile v stari Grčiji: življenje naj bi nastalo iz štirih osnovnih prvin zemlje,
vode, zraka in ognja. Dolga stoletja so le redki podvomili vanje. Šele v 19.
stoletju, predvsem ob znamenitem poskusu Louisa Pasteurja (1822 – 1895), je
bilo vse bolj jasno, da življenje lahko nastane samo iz življenja. S tem pa
nikakor ni bilo rešeno vprašanje, kje in na kakšen način je nastalo prvo
življenje. Hipotez na tem področju je več, morda je najbolj znana teorija
ruskega biokemika Oparina (1892 - 1964). Tako ta, kot večina drugih
predpostavlja, da je zemeljsko življenje izvorno nastalo prav na zemlji sami,
in sicer pod določenimi pogoji v neki zmesi različnih biotvornih molekul, tako
imenovani prajuhi, in pod vplivom različnih sevanj in drugih dogodkov
takratnega ozračja. Sto let po Pasteurju sta Miller in Urey v simulirani
prajuhi in s pomočjo razelektritev uspešno prikazala nastanek zapletenejših
organskih molekul iz bolj preprostih. Ta poskus sicer nastanka življenja na
Zemlji ne dokazuje, vseeno pa velja za doslej najboljšo možno razlago ene od
nujnih začetnih stopenj.
Vzporedno poskusi, ki so kot predpostavko vzeli dejstvo, da
je življenje nastalo na Zemlji, so nekateri raziskovalci odgovor o začetku
živega iskali zunaj orbite. Ob vzporednih odkritjih, ali bolje razkritjih, da
nebo ni obla, na katero so pripete stalne in sremenljive zvezde, ampak ima
nedoumljivo veliko globino, so se statistične možnosti za utemeljenost takih
razlag še dodatno povečale. Tudi odkritja sledov organskih snovi v padlih
meteoritih v prvi polovici 19. stoletja so nakazovala, da biotvorne molekule
niso omejene zgolj na Zemljo.
Zgolj obstoj ali prenašanje organskih snovi in morebitnega
biološkega materiala seveda še kar ne zadošča za zasaditev pravkar nastale
Zemlje, na kateri so se skorja in primitivne razmere pred 4. milijardami let
šele dobro oblikovale. Potrebna je tudi razlaga uspešnega „pristanka”. Če bi se tak pristanek pokazal za možnega, bi se korenito spremenile vse teorije nastanka in razvoja sedanje Zemlje, ne le biosa, ampak tudi kisika v atmosferi, osežnih kamnin organskega nastanka, količine vode, skratka skoraj vse, kar danes doumevamo kot svet. In še več, namreč tudi verovanja, tradicije, vključno s pravljicami in legendami, celo znanost kot celota, predvsem njihovi radikalni obrati, kot jih poznamo s področja nastanka in razvoja živega. Ja, in celo umetnost, inspiracija, hrepenenje in težnja po neodkritem ...