Zdi se, da smo se kar navadili, da govorjenje o krizi že hkrati pomeni reševanje krize. Zgledov imamo kar precej, morda največ v javnem živlljenju. Kar vseeno je postalo, da se zadeva na tako veliko področjih nikakor nočejo reševati.
Zdi se tudi, da ljudem, ki se jih katera od kriz ni lotila, so jo nekako preskočili ali pa po srečnem naključju ostali zunaj, sploh ne zaupamo. Ljudje, ki sem jih nekdaj imenoval družbeni korektorji, si tako rekoč sami uredijo, da jih umaknejo iz javnosti. Nezaupanje se potem krepi, ker se v bistvu ne ve, zakaj se je nek bivši, morda res dober minister ali direktor umaknil.
Govoriti o krizi je ena največjih neumnosti, kar se jih more zgoditi, če hočeš krizo reševati. Je podobno kot pri vzgoji otrok: je bil kraj že kdo uspešen, če je porednemu otroku stalno govoril, kako je poreden, kako je grozen, kako je obupen? Seveda pom drugi strani prav tako ni bil uspešen vzgojitelj, če ga je lažno bodril, ali pa če je otroka stalno hvalil, pa naj je bilo prav ali ne. Ali pa nekomu, ki se mu v življenju kaj ponesreči? Mar kaj pomaga, če mu še na dolgo in široko razlagamo, kaj njegova nesreča pomeni, kje ga je polomil, kako je grozno, da se mu je to zgodilo, kako je brezizhodno ... ? Ali pa bolniku: je mar kakšna pomoč pridigati? No, morda za trenutno uteho, in morda, ampak res hudo morda za to, da bi se človek kaj naučil za v prihodnje. Ampak na ta način smo odrasli učljivi spet le takrat, kadar se sami za to odločimo, lahko pa celo lastne izkušnje kar ignoriramo. Se nam pač ne ljubi. Edino otroci so na ta način učljivi podzavestno.
Mi pa seveda nismo otroci in krize smo si sami zakuhali in jih še pogrevamo.
http://idejalist.blogspot.com/2013/03/druzbeni-korektorji.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/nasmeh-druzbenih-korektorjev.html