Za človeka pravijo, da se od drugih vrst živih bitij razlikuje tudi v tem, da ima svobodno voljo. To pomeni, da naj bi pri drugih znanih bitjih bili vsi življenjski procesi nekako predprogramirani s biokemijskimi in podobnimi mehanizmi, ki samodejno potekajo v telesu, in v okviru katerih se neka žival ne more odzivati drugače kot refleksno, oziroma kot smo rekli, nagonsko.
Svobodna volja naj bi pri človeku pomenila predvsem, da se lahko zavestno odloča za eno ali drugo pot, pač glede na okoliščine, ki jih trenutno zaznava, glede na izkušnje iz preteklosti in glede na pričakovane posledice.
S pojavom odločanja kot takega pa se pojavni v praksi človekovega življenja zanimiva težava.
Namreč, zdi se, da sta človeka dveh vrst. Nekateri se odločajo sami, drugi se nikoli ne odločajo, ampak vse odločitve prepuščajo drugim. Tisti, ki se odločajo sami, se seveda izpostavljajo tudi večji možnosti napak, oni, ki se ne odločajo, so na videz vedno na pravi poti.
Prvi v bistvu delajo vedno tisto, za kar tudi odgovarjajo, kar pomeni, da se na nek način pogovarjajo, komunicirajo z vsebino, za katero se odločajo. Kljub težavam, celo lahko velikim težavam, ki jih običajno prinašajo morebitne napačne odločitve, večina ostaja zadovoljnih in v življenju pravzaprav srečnih.
Druga skupina, skupina poslušnih je pogosto nesrečna. Najprej v času, ko jim kdo diktira, kaj na delajo. Takrat se v njih prebudi nekakšen uporniški nagon, in čeprav morda nekaj storijo po navodili ali ukazu, predvsem pa po odločitvi drugih, tega ne naredijo iz sebe. Globinska uspešnost takšnega dela je lahko le slučajna. Poleg tega so nesrečni tudi v času, ko jim nihče nič ne ukazuje, ko se nihče ne odloča zanje, na katero pot naj stopijo ali za katero delo ali stvar ali karkoli naj se odločijo, ko so torej prepuščani samim sebi in svojemu neskončno dolgočasnemu čakanju.
V obeh primerih dejansko gre za svobodno voljo, vendar v prvem primeru za svobodo stalne svobodne volje, v drugem pa kot-da za enkratno izkoriščeno svobodno voljo, s katero si prav to svobodno voljo vzamemo. Morda je stalnost človekove svobodne volje celo bližje tistim pojavom, ki jih opažamo v živalskem svetu, in jim pravimo nagoni.