Informacijska doba s seboj prinaša mnoge izzive, ki človeka najprej presenetijo, morda za kratek čas razveselijo, vsekakor pa človeštvo potem potrebuje nekaj časa, da se prilagodi in razmere uravnoteži.
Danes sicer govorimo, da napredek še nikoli ni bil tako hiter, in da nas tehnologija zasužnjuje, da je informacij preveč in komunikacije da so preveč burne. Dvomim. Verjetno se je podobno kot ob začetku široke uporabe osebnih računalnikov ali prenosnih komunikacijskih naprav dogajalo ob začetku množičnega tiskanja knjig. Ali še prej, ob začetku udomačevanja živali, ali splošne uporabe ognja. Vedno so se našli neki svečeniki, ki so svarili, da novosti ne prinašajo nič novega, da človeka kvarijo, uničujejo ...
Ob tem seveda niti za trenutek ne pomislim, da se je razvoj že ustavil, da je človeštvo doseglo svoj vrhunec. Čudno bi bilo, da bi prav z našimi generacijami, ki najbolj prisegamo na Darwinov razvojni nauk in njegove družbene in tehnološke izpeljanke, ves razvoj zastal. Prepričan sem, da se bo v prihodnje pojavilo še marsikaj, kar bo kvarilo tudi vse nas in naše tehnološko že pokvarjene otroke.
Različne tehnologije komuniciranja se danes zdijo veliko olajšanje in po vsebini in količini daleč presegajo nekdanje poštne sle, dimne signale in ovojnice z lepimi znamkami, v katerih se je skrivala uglajena beseda in ponosi lepopis. Nostalgija že, ampak pustimo zdaj to.
Zdi se, da nas različne tehnologije komuniciranja danes predvsem razkrivajo bolj kot nekdaj. Ne le vsebina, ki je je lahko bistveno več, in je lahko precej bolj bogata. Tudi ne gre za htr napsn sms, ki se bistveno razlikuje od jasnega poslovnega nagovora v elektronski pošti. Zdi se, da nas najbolj razkriva, katero orodje sploh uporabimo za katero komunikacijo.
Bomo konferenco sklicevali tako, da vsakega potencialnega udeleženca pokličemo po telefonu? Mar ne bomo rajeobjavili plakatov in vabil v sredstvih družbenega obveščanja? Bomo nujen sestanek z nekim posameznikom usklajevali po elektronski ali celo navadni pošti? Se bomo človeku, ki smo ga užalili, opravičili s kratkim sporočilom s pametnega telefona? Nas iskreno razveseli božično voščilo poslano vsem naslovnikom, ki jih nekdo hrani v svojem prenosnem telefonu? Ali ne začutimo ignorance, če bi nam moral nekdo nekaj človeškega povedati, pa za to uporabi nedolžno, hladno in čisto elektronsko sporočilo? Mar ni pregrešno, da nekdo na twitu objavi misel, ki je namenjena zgolj in samo neki osebi, s katero je morda v tistem trenutku v sporu?
Kaj z vsem tem komuniciramo? Ali res vsebino? Mar ne bolj tisto med vrsticami, tisto, kar ni, pa oboji - pošiljatelji in prejemniki - vemo, da je.
Nekdaj so vsebine izmenjevali s komunikacijo. Danes vsebine izmenjujemo z načini komunikacije. Pri obojem se razkrivamo.