Večino otrok, vsaj dokler jih ne premami sodobna tehnologija, se navdušuje nad naravo, zanimivostmi živalstva, ker gre za gibanje, tudi kakšnih izstopajočih in sicer mirnostoječih rastlin ali gliv. Otrok spoznava in občuduje preproste stvari, kapljico vode, ki zaradi gravitacije polzi po okenski šipi, zahajanje sonca za obzorje, ali neumnosti, ki jih opice počnejo za varno mrežo v živalskem vrtu.
Potem v času šolanja pogosto, vsaj tisti, za katere starši nekoliko nadpovprečno skrbijo, gledajo čudovite ameriške, britanske in še druge, celo slovenske oddaje o naravnih pojavih, o posebnostih, predvsem seveda o atrakcijah. Atrakcije se sicer hitro rade sprevržejo v akcije, ali še pogosteje v atrakcije za vmesne reklamirane izdelke, ki nimajo nič z vsebino, a vseeno - nekaj se otrok le nauči, nekaj le spozna. Nekdaj so bile takšne oddaje atraktivne tudi zaradi tehnologije, ki so jo uporabljali znanstveniki: od obsežnih laboratorijev, zapletenih terenskih merilcev, do helikopterjev, ladij in podmornic za opazovanje in raziskovanje opic, delfinov, morda pajkov, termitov, ali hitrosti rasti bršljana. Danes so morda bolj zanimive zaradi tehnik in možnosti snemanja.
Priznati je treba, da si je marsikateri navdušenec za naravo želel prav zaradi teh čudes stopiti na poklicno pot biologa. Torej udejanjiti sanje, ki so jih nekateri lahko udejanjali na polpustolovskih raziskovanjih v deževnem pragozdu, arktičnem ledenem pokrovi ali v globinah oceanov.
Resničnost biološkega poklica se seveda pokaže precej drugačna. Najprej slovenska realnost, ki si jo z morda šibkim povezovanjem v svet še dodatno omejujemo: celo do sicer svetovno vrhunsko uspešnih inštitutov v neposredni bližini državne meje smo nekako sramežljivi. Pa v večini sveta ni bistveno drugače. Ponovno naseljevanje šimpanzov po srednji Afriki je dano le posameznikom in posameznicam s stabilnim finančnim zaledjem, iskanje ptic po krošnjah amazonskih gozdov prav tako, kitajski kras je rezerviran za redke izbrance in za kratek čas.
Je torej atraktivna biologija sploh potrebna? Ima kakšen bolj pomemben smisel kot zabavati otroke po televiziji? Moramo si priznati, da nas atraktivna biologija navdušuje, otroke in odrasle.
Atraktivna biologija je pravzaprav biologija človeka. Ob njej ne gre toliko za naravo, ampak bolj za primerjavo neke živalske vrste s človekom, njegovo pojavnostjo in dejavnostjo v lastni ekološki niši. Z anmi samimi. Kolonije mravelj ali čebel raziskujemo zaradi primerjanja s čredništvom lastne vrste. Delfini se nam dokaj približajo pri nekaterih vidikih inteligence, opičnjaki so sploh naši bližnji sorodniki. Morda je to vez do narave, klic po izvornosti, po prvinskosti, morda je iskanje partnerskih vrst, s katerimi bi se ujeli nazaj v življenjski ritem ostale narave, katerega smo - tako pravzaprav sami trdimo - izgubili. Všeč nam je, če pri šimpanzih odkrijejo, da znajo poiskati in skrbeti za zdravilne rastline, s katerimi ozdravljajo celo hujše bolezni, podobne človeškim. Občudujemo inteligenco in spretnost glavonožcev, ki nas presenetijo s svojim povsem človeku podobnim pogledom: kaj neki se skriva za to prodornostjo, se vpraša vsak ob bližnjme srečanju s hobotnico ali sipo. Z zanimanjem se ozremo na firbčnost kačjega pastirja ob bližnjem močvirju. To so kopije nas samih, morda ne ravno biološko-fiziološke, ampak vtis je presenetljiv.
In še in še je tega - če smo se le pripravljeni in zmožni ustaviti. Premalo znamo, da bi lahko trdili, preveč smo morda vkleščeni v paradigmo človeške vrste. Atraktivna biologija je v bistvu pot k pravi biologiji, vedi o življenju.