Vzemimo za izhodišče smelo trditev, da je resničnost najbolj oprijemljiva v naši neposredni krajevni in časovni bližini. Najbolj prepričljivo na primer lahko trdimo, da se nekaj dogaja tukaj in zdaj, kjer smo in ko smo. Tako za predmete ali pojave, ki so okrog nas, z največjo zanesljivostjo lahko trdimo da so, če jih neposredno vidimo, občutimo ali kako drugače neposredno zaznavamo. Kar se tiče dogodkov, lahko najbolj trdno rečemo, da so verodostojni, če se neposredno zdaj godijo; vsaka preteklost predstavlja oddaljenost. Poleg teh dveh dimenzij imamo še eno, in sicer prostorsko v smislu dimenzij: ekstremno veliko in ekstremno majhno je prav tako oddaljeno, čeprav je morda v naši neposredni bližini, celo v nas samih.
Na več področjih opažamo kar nekaj značilnih vzporednic, povezanih z oddaljenostjo, pravzaprav vzporednic, ki sta vektorja, in ki kažeta vsaksebi.
Na primer nekdo, ki se mora izseliti (ali se tako odloči sam) iz domačega kraja, na katerega ga vežejo spomini, običajno domači kraj še bolj vzljubi, še bolj mu je všeč, še bolj si ga želi in po njem hrepeni. Bolj če si daleč, bolj ti je drag. Pomislimo na večino naših izseljencev v Ameriko.
Je izseljenim ljudem dragocen domači kraj, ali se jim občutek dragocenosti dviguje prav zaradi oddaljenosti, iztrganosti?
Ali popolnoma drug primer raziskav vesolja. Nepredstavljivost morebitnega današnjega pristanka na kometu Čurjumov-Gerasimenko. Vsi občudujemo čuda tehnike, ki to zmore, vsi smo nekako navdušeni nad uspehom človekovega uma. Podobno bi lahko rekli za hadronski trkalnik.
Ali vrednost potencialnega odkritja - še pravzaprav niti ne vemo, kaj točno iščemo, recimo, da življenje, DNA ali proteine, ali skoraj nedokazljiv bozon - res opraviči nepredstavljive vsote denarja?
Ali solidarnost do lačnih nekje sredi Afrike. Vsekakor je prav, ampak vse pogostejša so razmišljanja, koliko tisti otrok res dobi od mojega prispevka. In še težje vprašanje, če je tisti dar le subvencija, kot nadomestek, da bi ljudi naučili drugače živeti, če smo se že odločili pomagati jim.
Je človek tam nekje res več vreden kot revež pred našimi vrati? Mar ne iščemo le "neomadeževanega" opravičila, ker nas peče vest, kadar za ljudi v stiski nič ne naredimo?
Tudi neko zavarovano območje, na primer Triglavski narodni park, je v povprečju bistveno bolj priljubljeno pri Štajercih ali v Prekmurju. Domačini - z izjemo kakšnih vpletenih v politične zgodbe - nikakor niso proti, a prav ljubijo ga tudi ne. Pač je, kot enkrat ni bil.
Pa se vseeno vprašajmo, ali cena pritiskov in borb v okolici parka, čeprav političnih, ki jih morda tudi ne odobravamo, in povzročajo predvsem nepotreben nemir s pičlimi rezultati, odtehta nacionalni interes prebivalcev drugih pokrajin? Mar ni kdajpakdaj razlog za park le hvala v tujini, dokazovanje civiliziranosti, ne pa resnična skrb za tukajšnjo naravo ali (vsaj poslušanje) pristnih ljudi, ki imajo v tej naravi korenine?
Je ljubezen do oddaljenih res lahko večja kot do bližjih? Je to sploh ljubezen do onih - mar ni to bolj samozagledanost vase, v svojo predstavo o onih, o oddaljenih, o neznanem, o nepredstavljivem, morda celo podtaknjena posledica dobre komunikacijske strategije nekih projektov?
Je vlaganje v odkrivanje hudo oddaljene narave res opravičljivo ob dejstvu, da človeku bližnjo naravo tako malo poznamo in z njo tako mačehovsko ravnamo?