Sporazumevanje z nezemljani

Občasno - ko politika iz tega ali onega razloga miruje - se v dnevnem časopisju pojavijo tudi novice s podrožja astronomije. To področje, čeprav danes za razliko od preteklosti ekonomsko ali duhovno povsem nepotrebno, človeka še vedno vznemirja. Morda je eno redkih, v katero celotna civilizacija vlaga enormne količine denarja, cilji in uspehi pa so hudo vprašljivi. Zakaj bi npr. morali vedeti, ali smo v vesolju sami, če še svoje lastne osamljeniosti večina starejših (?tudi mladih v kibernetskih mrežah?) na tem svetu ne zmore premagovati? Kaj nam pomaga, če vemo, da na Evropi brizga voda, če jo v Evropi ne znamo porazdeliti in primerno deliti s sušnimi predeli sveta? Kaj bomo z znanjem o zvezdah, ki jih zaradi odaljenosti vidimo tudi časovno 14 milijard let nazaj, ko energije svoje zvezde ne znamo niti približno tako izkoristiti, kot to delajo fotosintetske rastline? Lahko se tudi vprašamo, zakaj tako dragi stroji in tako dolga raziskovanja za nek polet v vesolje, ki se potem izjalovi. In še se lahko vprašamo, zakaj potem tako ali drugače udeleženi davkoplačevalci sveta sploh ne moremo videti dejanskih posnetkov, ampak zgolj simulacije, risanke? So res simulirane igračke za odrasle tako drage, da je njihova cena neprimerljiva z vlaganjem v druge, vsakdanje potrebne težave emljanov?

Vprašanj je ničkoliko, a človekov duh je neustavljiv. Najbolj pa nas verjetno muči, če smo sami.

In na to vprašanje človeštvo stalno skuša najti rešitev.  Kar se tiče človekovega raziskovalnega duha, je to dobro. Kar se tiče metod, kako to delamo, je glede na stanje sveta, izkoriščanja, vojn, revščine, razosebljenosti in podobnih pojavov, najmanj slabo, če ne celo grdo in morda kar narobe. Kontradikcija je kar nerazumljiva.

Tako so tudi odgovori na to najpomembnejše vprašanje povsem diametralno različni. Naenkrat  se morda pojavi novica, da smo odkrili nezemljane. Potem se čez kratek čas pojavi, da je šlo za napako sistema (ali našačnega znanstvenika). Potem nek statistik izračuna, da je glede na toliko in toliko (domnevno) odkritih eksoplanetov toliko-in-toliko verjetnost, da tam živijo nezemljani. A hitro se najde drug statistik, ki jasno dokaže (v okviru svojih metod), da je možnost za življenje zunaj Zemlje pravzaprav nič, ali zelo blizu ničle. Ostanejo tudi delujoči razni informacijski sistemi, ki stalno spremljajo signale z neba, če bi morda kje prišlo do kakšnega urejenega zaporedja, ali vsaj zaporedja, ki bi ga mi lahko razlagali kot urejenega. Kar obstajajo, že desetletja, pa nič.

Problem komunikacije z ostalimi vesoljci - če ti obstajajo - smo v bistvu mi sami. In to se najbolj kaže pri naši komunikaciji.

Poglejmo.

Na svetu živi toliko-in toliko živih bitij. Po načelih je inteligentna (sapientna) samo ena, Homo, človek. Ostale so pod ravnijo, na kateri je možna komunikacija. Ali je to res, je seveda nedokazljivo, ker je stopnjo in kakovost komunikacije med dvema kategorično različnima sistemoma mogoče meriti le iz neodvisne pozicije. Torej, bi morda lahko neko tretje bitje ugotovilo, ali jaz komuniciram z mravljo ali ne. Kakšno bi moralo biti to tretje bitje, seveda ni jasno, in niti ne more biti jasno v miselnih okvirih, kakršnih se gibljemo. Da ne more biti niti jasno, ali je tretje bitje primerno za ugotavljanje, dokazuje tudi človek, ki se sicer skuša postaviti v vlogo razsodnika, kako komunicirajo druga zemeljska bitja med sabo, a mu to ne uspeva prav preveč - oziroma si zadeve očitno predstavlja povsem antropomorfno, torej po kopitu, ki si ga je izmislil sam, to kopito pa ne daje nobenega zagotovila, da tako tudi res je.

Kaj torej?

Naj pričakujemo, da bo človek zmogel kakorkoli komunicirati z zunajzemeljskimi bitji, če se še niti približal ni enakovredni komunikaciji s sobitji? Je možno, da človek v svoji "superiornosti dojemanja samega sebe" kakorkoli kdaj zmožen sprejeti in doumeti signal, ki bo kategorično drugačen o signalov, kakšne dojemamo?

Kaj, če je teh signalov že množica okrog nas, pa nimamo pravih čutil niti aparatur? Kaj če nam množico takšnih signalov pošiljajo že sobitja na naši Zemlji? Kaj, če celo povsem stalno komuniciramo s sobitji na tej zamlji, pa smo doumevanje te komunikacije zanmearili, odmislili, postali v bistvu ujetniki svoje miselne paradigme mišljenja? Kaj, če človek v bistvu živi v celovitem ekosistemu, pa mu to niti ni treba vedeti, in je morda celo bolje za preživetje, da tega ne ve, ker bi ga tako še bolj uničeval - samemu sebi?

Kaj, če nas je evolucija pripeljala raje do točke, da iščemo po oddaljenem vsemirju, saj je to za naš nadaljni razvoj dolgoročno evolucijsko bolj uspešno in bo človek zato uničil manj Zemlje? In so celo enormni denarni vložki le dokaz, da denar pri medčloveških in medbitijski odnosih povsem nepomembna zadeva, pa naj gre, ali ne gre, kamor pač hoče?

Hekerji

Kdor se ukvarja z informatiko - torej resno strukturno informatiko, ne brskanjem po podatkih in mešanjem psevdonaključno padajočih dejstev - se je gotovo že srečal s hekanjem ozriroma hekerji. S tem se je pravzaprav srečal že vsak laični uporabnih informacijske infrastrukture, ki si je moral namestiti protivirusni program ali je ugotovil, da neke zadeve ne delujejo po pričakovanjih niti njega kot kupca, niti prodajalce npr. programske opreme. In da se potem "nič" ne da narediti.

Kdor je kdaj vodil kakšno podjetje, ki je tako ali drugače zadevalo informatiko - torej strukturno informatiko, ne popravljanje računalnikov - tudi ve, kako naporni so lahko uporabniki digitalnih medijev, sploh omreženih, če se ne držijo osnovih in zelo preprostih pravil t.i. kibernetske varnosti.

Danes hekanje velja pretežno za negativno dejavnost. Zlom kode, vdor v sistem, za uničenje in krajo, to je kriminal, če ne kar teroirezm in nedovoljeno podtalno delovanje. Celo tole pisanje lahko postane sumljivo, saj avtomatski sledilci (pri javnem pisanju vohunjenja seveda sploh ni treba nič prikrivati) takoj dvignejo svoja digitalna "ušesa" in sprožijo dodatno preverjanje piscev zapisanih sumljivih besed. Zato se nikar ne čudite, če je kakšna beseda napisana narobe.

Praviloma pa so hekerji zelo nadpovprečno nadarjeni inteligentneži, ki svoje delo izvajajo z velikim idealizmom. V medijih se jim občasno celo pridene pridevnik sodobnih robinhoodovcev, ki jemljejo bogatim in dajejo revnim. Verjetno je kar dejansko tako, saj enormno bogata računalniška in informacijska podjetja pač dajo misliti množicam "revežev", ki ves ta pogon zavestno ali manj zavestno podpira.

Hekerstvo je neke vrste hladna vojna, če ne kar nekakšno partizanstvo. Z drobnim "popravkom" kode neke programa ali procesa, se napake potencirajo in seštevajo; lahko do onemoglosti, predvsem pa obnemoglosti. Vendar tu ne gre za bitko med velesilami, niti med revnimi in bogatimi, niti med nadzemljem in podzemljem. Vse to sploh ni mogoče, saj takšne vojne omejujejo že obstoječi družbeni sistemi, pravna ureditev, nenazadnje morala.

Pri herejih gre v bistvu za boj med idealizmom in materializmom. In to v najžlahtnejšem pomenu besede, ki presega celo staro- in srednjeveške filozofe. Hekerji - izvzamamo seveda tiste, ki jih najamejo bogata informacijsaka podjetja kot antihekerje - namreč živijo in umrejo svobodni. Odvezani od denarja, od javne slave, sploh od javnosti kot take, od medijev in ukalupljenosti v t.i. današnji svet.

Uspešno so shekali sami sebe. Tako da, hvala za zgled.

Spremembe podnebnih sprememb

Kot je verjetno opazil že prav vsak laik, so zadeve okrog podnebnih sprememb precej nestabilne. Namreč, ugotovitve in napovedi izpred dveh ali celo enega desetletja se nočejo uresničiti za noben tabor. Zagovorniki grozot uničenja sveta zaradi podnebnih sprememb so ostali praznih rok: svet in podnebje z njim namreč še kar stoji in katastrofa bi bila lahko samo hipna (takih pa v Zemeljski zgodovini doslej ni bilo). Tudi zagovorniki t.i. zelenih laži, ki trdijo, da so okoljske kampanije zgolj nategovanje davkoplačevalcev, ne morejo biti zadovoljni. Namreč, tudi na boljše pri podnebju ne gre.

Pojavlja se vprašanje, kej sploh dokazujejo okoljske znanosti, oziroma, kaj so doslej dokazale. Zdi se namreč, da je bilo v ozadju vseeno nekoliko premalo podatkov, oziroma so bili vzeti napačni. Človek se ne more znebiti občutka, da obe kampaniji podnebnikov - tako zagovorniki kot kritiki - namesto klimatskih podatkov analizirajo vremenske. Torej, namesto, da bi se osredotočili na kompleksnost klime kot take, z veliko vnemo mečejo v velike računalniške simulatorje dnevno dogajanje. Interpolacije in ekstrapolacije so seveda stvar modulov in operatorjev, ki jih pri tej analizi uporabijo, in si jih pravzaprav znanstveniki tudi sami omislijo. Alhko bi se vprašali, če cilj res posvečuje sredstva.

Problem, ki je povsem zamolčan je, da je podnebna znanost doslej prevladujoče delovala sama zase in v okviru svojih paradigm. Vsi danes npr. govorimo o vplivu podnebja na rastline, živali in človeka, na erozijo, na morja ... Seveda vplivi so. A tu obstaja še nekaj, namreč, prav ti isti elementi ključno vplivajo na podnebje. Predvsem npr. vegetacija in ekosistemi morja. Kako to, da se parametrom teh dejavnikov posveča tako strahotno malo pozornosti? Kako to, da so ti naravni - predvsem živi - deli narave s svojim delovanjem tako zapostavljeni in ignorirani? Zakaj so le "žrtve"? Kaj pomeni, da v tako zapletenem sistemu, kot je Zemljina ekosfera tako zlahka odmislimo dele, ki so pravzaprav evolucijski razlog za atmosfero in s tem tudi za podnebje? Kako to, da smo tako neumni, in se iz lastnih trditev in ugotovitev o razvoju na Zemlji ne naučimi prav nič, in razvojne procese v sedanjosti takorekoč kar prekličemo? Kot bi bil razvoj Zemlje neka starodavna evolucija, ki se je pač zgodila, danes pa se več ne dogaja.

Problem je še bolj globok. Namreč, pri podnebju se zdi, da ne gre za spremembe, niti ne za spreminjanje sprememb, ampak za hitrost oziroma spreminjanje hitrosti sprememb, če ne celo za nihanje med pospeški in pojemki sprememb.

Nadaljevanje znanosti na področju podnebja bi torej morali usmeriti najprej horizontalno v obravnavo "pozitivnih" in "negativnih" vzrokov, kar pomeni bistveno večjo in predvsem bolj medseboj-komunikativno interdisciplinarnostjo, še bolj vertikalno v razmišljanje, da spremembe niso neka makro vzporednica dnevnim spremembam lokalnega vremena, ampak mnogo bolj kompleksni procesi procesov s svojimi večpotenčnimi spremembami vseh njihovih danosti in lastnosti.

Je človek v naravi tujek?

Nekatere struje naravovarstva zagovarjajo stališča, da je človek izključni in popolni krivec za sedanje stanje planeta. Iz tega sledi dokaj enostavna rešitev, odstranimo človeka, pa bo Zemlja spet zaživela v svoji polnosti. Ker je iztebiti človeka nemogoče, se kot kulisa takemu razmišljanju bolj pojavljajo omiljene oblike, ki govorijo o potrebi po zmanjševanju obremenitve planeta z ljudmi, po domače, uravnava populacijske dinamike človeške vrste. Če ne gre za odkrite kampanije, pa se takšno razmišljanje skriva pod marsikatero akcijo okoljevarstvenih "prizadevanj".

Tak radikalizem seveda ni le nesmiselen, ampak kar kontradiktoren. Najprej gre gotovo za to, da si prav aktivisti takih struj nekako ne morejo predstavljati, da bi se populacija človeka dejansko zmanjšala. Namreč, ključno vprašanje je, kje začeti. In aktivisti, pretežno Zahodnjaki, bi skorajda brez izjeme začeli človeško vrsto in njen razvoj radirati na Vzhodu in Jugu. Zakaj se pri vrednotenju človeka že takoj v izhodišču dela tako hude etične razlike, ni jasno. (Če smo radikani v drugo smer, bi bilo verjetno varovanje planeta bolj "uspešno", če bi odstranili tisti del civilizacije, ki ta planet je in ga še najbolj uničuje, mar ne?)

Nesmisli se še nadaljujejo. Npr. kako utemeljiti, da se je živalski svet, v katerega vključujemo človeka, lahko doslej tako razvil v tej isti naravi, da bi po tej isti naravi bil sam sebi nasproten. Če namreč znanstveno verjamemo v evolucijo, je samo v sebi nasprotno, da ta del evolucije, v kateri se razvija človek, enostavno proglasimo za napačnega. Evolucija živega sveta je, tako priznavajo pravi isti, enovit in enoten proces, v katerem veljajo določena pravila za vse, v pozitivnem in negativnem smislu. Zakaj prav za človeka spreminjati pravila?

Pa še. Človek je v bistvu predator, v mnogih t.i. prehranskih piramidah (seveda gre za neskončne prehranske verige) je nekje pri vrhu. Take vrste imajo v ekosistemu zelo pomembno vlogo, in njihova odstranitev pomeni neredko porušenje ekosistema, ali vsaj močan odklon od klimaksa. Kakšen bi torej imelo smisel - že na teoretični ravni - sploh razmišljati, prav pri človeku spreminjati potek evolucije? Je mar kakšno zagotovilo, da se bo narava ohranila takšna, kot si jo mi predstavljamo?

In. Človek naravo dojema na določen način. Taka nam je všeč in takšno smo proglasili. Brez nas samih, narava ne bi bila takšna, morda/verjetno radikalno drugačna. Bi jo takrat, ko bi sami sebe odstranili (seveda nas takrat ne bi bilo), sploh prepoznali kot naravo? Bi tisto sploh bilo to, kar smo radikalno mislili, da bi morala biti narava v svoji prvobitnosti? Že navadne nesnage, ali bakterije ali glive ... ki so prav enakovredni del narave, težko uvrstimo v tisto, kar si za naravo predstavljamo.

In še bi bilo.

Človek je dejstvo in najstvo. Je sestavni del biti te Zemlje, njene narave in življenja kot procesa in bistva bivanja.

Ima pa človek posebno lastnost, namreč, dejanja, in to zavestna dejanja. In radikalna sprememba, če bi jo res hoteli izvesti v smislu odprave izključne in popolne krivde, kakšno si je nadel človek, bi bila, radikalno opustitev nekaterih dejanj. Človeku torej ni potrebno "opustit" oziroma iztrebiti samega sebe, niti se mu ni treba z umetnimi in medčloveško etično vprašljivimi pristopi lotevati redukcije števičnosti samih sebe, začenši pri ljudeh, ki "ne sodijo" v okrog "okrog sebe", ampak je pomembna predvsem radikalna prememba dejanj.

Radikalna sprememba dejanj pa so, za razliko od vehementnih antipopulacijskih gibanj, ki nikakor niso izvedljiva niti teoretično, povsem v naši moči: vsakega posameznika, majhnih skupin in skozi politiko tudi držav in naddržav.

Se je Pariški podnebni sporazum vsaj malo približal dejanjem?

Kaj in zakaj

Mnogi poznate poslovni svet. Tam so ključna vprašanja kaj, kdo, kdaj in za koliko (denarja). Gre za vsebino, odgovornost, roke in stroške ali prihodke. Skupina vprašanj se lahko obrne v kakovostno poslovanje, ki je kakovostno zato, ker tako deluje navznoter in navzven. Torej, do udeležencev je proces pošten in pravičen, do kupcev ali prejemnikov pa prav takšen. Vmes je nekaj dobička, ki v bistvu ni dobiček, ampak priložnost za vložek nazaj v vsebino.

Dobro zastavljena kapitalistična gospodarstva delujejo tako, da skušajo podjetnike "prisiliti", da čim več vlagajo v vsebino, in to med procesom samega dela in pri razporejanju t.i. viškov oz. dobička.

Kakovost poslovanja se niža, če se navznoter podirajo poslovni odnosi. Torej, da jih nekdo razdira, oziroma napačno odgovarja na vprašanje "kdo". Gre lahko za napačno kadrovsko politiko, za siljenje v neizvedljivo, za nagajanje nadrejenim iz principa, celo za otročje prepire prav-neprav, če ne celo za načrtno uničevanje, motiviranos povsem drugimi cilji, kot je sama vsebina.
Kakovost poslovanja se niža tudi, če upade kakovost zunanjih odnosov. Seveda je glavni vzrok za to le znižanje kakovosti storitve ali izdelka. Hitro se pokaže! Poštene stranke se začnejo čudno obnašati, poslovnež pa potem išče različne druge prijeme, kako vseeno obdržati izmenjavo. Neredko dobi sekundarne stranke, ki so pripravljene vsebino uporabljati z nižjo kakovostjo, neredko pa gre zgolj za rešitev s preprodajo.

Poslovni svet, neredko tudi upravni, dokaj redko razmišlja o vprašanju zakaj. Zakaj je vzročna vprašalnica, ki je bliže besedi čemu? (pa ni povsem enaka!) in oddaljena od vprašalnice za kaj?. Rekli bi celo, da je razložna beseda, torej se sprašuje po razlogu.

Zakaj nekaj delam, zakaj sem nekje, zakaj storim to ali ono, tistega pa ne. Zakaj se nekaj zgodi, zakaj se meni zgodi. Zakaj gre in zakaj ne. ...

Vsak prizvodni ali intelektualni ali družbeni, ali katerikoli proces, ja, tudi osebni, občasno zaide v težave. Ne govorim za sprotne težave, ki so rešljive, npr. ko kdo od sodelujočih odpade, pa zadevo rešimo tako, da ga nadomesti kdo drug, ali pa, ko je dotedanje koliko treba pretresti in določiti nov toliko; in kakovost ne upade. Tudi nekateri problematični roki so rešljivi. Ne, zdaj govorim o razmerah, ko vsaj na enega (in zadostuje en sam) od zgoraj postavljene četverice vprašanj ni mogoče več odgovoriti: ko kaj nima alternative, in ko čas uide, predvsem pa se vsebina oddaljuje od svojega bistva.

Takrat neredko pride do navidez preproste rešitve: opustiti vse skupaj.

A glej, dejansko so redke zadeve, ki jih je mogoče kar tako opustiti. V življenju sploh, A tudi v poslovnem svetu, sploh pa v tistem poslovnem svetu, ki smo ga prej nakazali v smislu kakovostnega poslovanja.

Dejanske rešitve v takih primerih so lahko le, da si - ne takrat, ko težave nastopijo - ampak danes, prav danes, in neprestano odgovarjamo na vprašanje zakaj?.

Včerajšnje težave (in reševanje)

Zdi se, da se človekov način pristopanja k reševanju težav spreminja. No, gotovo se. Pri posamezniku, ko zori, pri človeštvu, ko se - kot rečemo - razvija. Ob tem večinoma mislimo, da ko si starejši, imaš več izkušenj, boljšo intuicijo, več znanja in razgledanosti.

Morda. A zanimivo pri tem je, da imajo mlajši praviloma manj težav kot starejši. Zdi se kontradiktorno in kar res je morda, da pri težavah ne gre toliko za težave same, ampak naš pogled na težave. Torej, če je človek zrelejši, predvsem vidi več težav, ni pa nujno, da jih dejansko več tudi je. In pri reševanju je enako: ne gre za to, da bi več težav reševal, ampak vidi več težav, posamezniki morda tudi več možnosti za reševanje težav.

Družbeno reševanje družbenih težave je zapleteno. Namreč, če človek zadeve rešuje pri sebi, gre za nek notranji dialog, ki ga kolikortoliko obvladujemo, ali vsaj vemo, pri čem smo. Pri težavah, ki se tičejo dveh ali treh ljudi, npr. v družini ali majhnem kolektivu, je že bolj zapleteno: poleg notranjega dialoga vsakega posameznika, potekajo tudi medsebojni odnosi dva-na-dva v vseh kombinacijah, in še skupinski odnosi. Torej razmerij ni le v seštevku ali zmnožku, ampak, kot bi rekli matematiki, je fakulteta.

Problem družbenih težav je v dokaj šibkem razumevanju dimenzije časa. Pri osebnih notranjih še nekako gre, veš, da ti življenje teče, predvsem pa veš, da moraš težave rešiti, ali vsaj ustrezno sprejeti, ker je to življenjsko pomembno (=je pomembno za to, ker moram živeti in ker sploh živim). Dimenzija časa pa je v družbi težko razumljiva zaradi obilice mreženja odnosov. Ta nepreglednost nas zavede.

Najtežji rezultat te zmede, se zdi, je, da človeška družba ne rešuje težav sedanjosti, ampak stalno rešuje težave preteklosti. Preden namreč pridejo vame, se morajo prebiti skozi mrežo odnosov. To pomeni, da namesto, da bi gledali, kaj lahko danes navznoter storimo, lažje navzven tarnamo, česa včeraj nismo storili. Tarnanje je lahko v različnih oblikah. Lahko je preprosto, vsakodnevno. Lahko gostilniško ali čvekarsko. Neredko tudi prikrito, anonimno na spletu ali kje drugje. Znanstveniki tarnanje izražajo z analitiko brez sinteze, umetniki s svojo formalistično ekpresijo brez vsebine. Politiki (seveda ne pri sebi) gledajo, kakšne posledice preteklih sistemov so jih zadele. Morda kar včrajšnjih, morda kar njihovih lastnih - a ker so prepotovale preplet dosnosov, se je razlog zabrisal.

Rezultat te zmede je predvsem stagnacija. Namreč, težav ni mogoče reševati brez pogleda naprej. In to je edina rešitev. Če človek sam zase, ali manjša skupina za sebe, ali družba, država, podjetje, ali celotno človeštvo nima pogleda v prihodnost, čeprav najbolj preprostega, reševanje težav ni mogoče. Seveda je pomembna analiza zgodovine oz. preteklosti, a sinteza je le prihodnost.

Reševanje težav danes je učinkovito samo z reševanjem jutrišnjega dne. Oziroma obratno: stanje jutrišnjega dne bo odvisno od današnje usmeritve.

Etična zabloda

Etika je, saj vemo, nekaj, kar vsi poznamo, a v bistvu nič ne vemo o njej. Poklicni humanisti pravijo, da je to veda, ki s teoretičnega vidika obravnava moralo. A ta razlaga nam seveda prav nič ne pomaga, saj ne vemo, kaj je to morala. No, vemo že, da je nekaj povezano s tem, kaj se spodobi in kaj ne, ampak spet pa ne vemo, kaj pomeni spodobnost. Spodobnost je pravzaprav stvar navade. Nekaterim se zdi povsem spodobno pljuvanje po tleh, drugi to zavračajo; nekaterim so ljudje v kopalkah ob kulturnem spomeniku nespodobni, dotičnim najbrž ne. Niso redki, ki jim je raznorarno slačenje v javnosti nspodobno, a se najdejo tudi družbe, ki že od nekdaj živijo nagi. Ja, so pa tudi take, ki nagi postanejo naknadno. Torej gre za navade. Navade - sedanje in pretekle - seveda obravnava etnologija, ali če povemo obratno, predmet etnologije je etnika. In smo (skoraj) okrog. Etika je v bistvu etnika.

Filozofsko gledanje - deloma gre za zgoraj omenjene poklicne humaniste - se v okviru etike sprašuje predvsem, kaj je prav in kaj ni prav, ali drugače, kaj je dobro in kaj zlo. A tudi tu bi na koncu prišli do ugotovitve, da je prav-neprav kar močno odvisen od prostora in časa. Tudi hudo globinske reči. Tudi tiste, ki so jih dognali najboljši misleci svetovnih religij ali laični umi.

A vse zgoraj je dejansko etična zabloda. Popolna zabloda. Etika se bo morala neti ukvarjati s tem, kaj delamo moralno in kaj ne. Tudi s tem, kaj delamo prav in kaj ne.

Osrednja dejavnost etike bo morala postati dogovoriti na vprašanje, kaj sploh delamo, predvsem pa, česa ne delamo. Človek je namreč - vsaj očitna večina - bistveno več sposoben, kot od sebe da. Če drugje ne, se to pokaže ob zavzetosti, spretnosti in zvitosti pri reševanju samega sebe. Malo jih je, ki se tu ne znajdejo.

Torej problem ni v tem, če mislimo, govorimo in delamo dobro ali hudo, ampak v vprašanju, če sploh  delamo. Nedelati je namreč zaradi človeku danih in prirojenih sposobnosti, nenazadnje zaradi dostojanstva človeštva kot vrste v naravnem sistemu, največje zlo.

Hkratnost

Imamo politike, ki so hkrati uspešni in hkrati povsem neuspešni.
Vzgojitelje, ki s svojimi metodami hkrati presenečajo in razočarajo.
Duhovnike, ki so hkrati izjemno poglobljeni in povsem plitvi.
Državna gospodarstva, ki so hkrati bogata in revna.
Nekateri se hkrati pridružujejo in ločujejo; vštevši velike države.
In, ne bi verjel, nekateri so hkrati za državljansko vojno in proti.
Umetniške uprizoritve hkrati navdušujejo in odvračajo.
Šport, kjer je v vsakem uspehu v bistvu neuspeh.
Okoljevarstvenike, ki naravo hkrati varujejo in onesnažujejo.
Imamo predpise in celo referendume, ki so hkrati veljavni in neveljavni.
Imamo tudi moralo, ki se je hkrati držimo in jo hkrati zavračamo.
Celo misli so take, ki so hkrati dobre in slabe. Da ne bi o besedah.

Seveda bi lahko povedali tudi obratno, torej o politikih, ki so ob svoji neuspešnosti nenazadnje tudi uspešni, vzgojiteljih, ki razočarajo a tudi presenetijo, pa duhovnike in šport in vse tisto zgoraj bi lahko pogledali z druge strani, pa še kaj, kar je poleg tega, da ne gre le narobe, tudi nekoliko prav.

Bistvo današnjega vprašanja ni v tem, ali gledamo iz pozitivističnega ali negativističnega stališča.

Problem je v dejstvu, da se oboje, torej dobro in slabo zgodi hkrati. Oziroma se ne zgodi sam po sebi, ampak je moj pogled na dogodek ali stanje hkraten v dobrem in slabem.

Bi morali tovrstne hkratnosti enkrat ukiniti?

Inspiracija na vdih

Najmočnejši razlog šibke ustvarjalne moči, ki jo je vse bolj opaziti v povprečni evropski družbi, je pomanjkanje inspiracije, po slovensko navdiha.

Razlog za nizko stopnjo navdiha je gotovo pretirano ukvarjanje z vsakodnevnim hitenjem samega sebe in primerjalnim opazovanjem hitenja soljudi, pri čemer pravzaprav pozabimo nase in na druge - le misel na hitenje ostane.

Hitenje je pravzaprav hlepenje po nečem, kar je verjetno nedosegljivo. In hlepenje ni nič drugega kot težava z dihanjem. Prej in potem.

Vdihni torej, navdihni si in navdihni se.

Danes bo deževen dan. Pojdi v naravo. Lahko tudi v svojo. Tam je polno navdihov.

Preklinjanje iskrenosti

Kajne, vsak od nas misli, da je preklinjanje le tisto, ko v afektu nekaj grdega izgovoriš, komu kaj žloftnega zabrusiš ali sam s stisnjenimi zobmi v mislih poveš tisto, kar o zadevi res misliš.

Ampak, hudič je v tem, da v sodobnem svetu obstajajo tudi mnogo bolj prefinjene oblike preklinjanja, ki se skrivajo celo za uglajenostjo, komunikativnostjo, urejanje zadev, celo predpisi in moralo.

Verjetno je trenutno najbolj prekleta prav iskrenost. Seveda na račun laži, ki je njeno najbolj vpadljivo nasprotje. Zdi se, da danes ni mogoče ničesar več iskreno povedati, zato tudi nobenih težav niti ne začnemo reševati, kaj šele, da bi jih reševali.

Otroke v šoli posredno učijo, da se v bistvu ni treba učiti, ampak je treba delati naloge in jih zvesto kazati učiteljicam, da jim (in sebi) naredijo rdečo kljukico. Ko mladinca usmerjamo v poklic, mu razne šole kažejo, kateri poklici so potrebni, kako bodo nekje dobili službo, kako bodo uspešni ... v bistvu pa gre zgolj in samo za projekcijo tistih ljudi, ki od izobraževalnih programov živijo, namreč projekcijo njihovega (potencialnega) uspeha in zaslužka. Če rata. če pa ne, se itak lahko gredo tudi kakšno drugo obliko psevdokomercialne dejavnosti.

Javno naročanje je ena sama laž in predpisi očitno vnaprej predpostavljajo, da se je treba lagati, če hočeš dobiti kakovosten izdelek ali storitev. Če namreč pristaneš na minimalizem, ga preplačaš 2, 3 ali 10x. Ker gre za javni denar davkoplačevalcev, smo seveda pozabili, da je tudi to denar. Oziroma so nas pustili pozabiti, in ta pozabljivost ni nič drugega kot čista laž in neiskrenost.

Nikar ne pomislimo na sodne postopke, posebej tiste, ki jih nekateri označujejo kot politične, pa v bistvu niso politični, ampak predvsem moralni. Seveda ni nikoli problem vsebina, ampak vedno izključno in izključujoče samo procedura. Torej, ne govorimo več o dogodku, in nikogar več ne zanimajo reči, ki naj bi se zgodile v napsrotju z zakonodajo, ampak pravzaprav sodišča presojajo zgolj in samo še svoja prejšnja sojenja.

In da ne govorimo o iskrenih poskusih resne in zdrave kritike. Bognedaj, da jo izgovoriš v javnosti. Še vprašati ni zdravo, saj vsak, ampak očitno res vsak, takoj začuti lastno ogroženost, se hitro pozanima, kakšno je ozadje moje kritike, potem pa - ne, ne napade nazaj, ampak se vse skupaj nekako potuhne v bolestno premlevanje in vrtenje, ki samo zase govori zadosti.

A ni čudno? A ni res prekleto?

Iskrenost je v bistvu edina resnica, ne glede na to, kakšna je, ne glede na to, kateri strani ali ideološkemu obnebju pripada, ne glede na verskost ali ateističnost. Človek je najbolj res človek samo tao kot je, in sebi in če je treba drugim prizna, da je tak kot je. In tu hudič nima več nobene vloge.

Terciarne koristi

Subvencije so verjetno najhujše uničevalke zdravega gospodarstva in rednega življenja. S subvencijami so irski, francoski in angleški prišleki obvladali ameriške staroselce. Podobne ugodnosti so nudili Rusi proti Sibiriji. Menjave dobrin, ki imajo na eni strani ekonomije visoko, na drugi pa nizko vrednost, so pravzaprav vedno nekakšne, le zakrito. Zato je tudi odnos med poceni Vzhodom in dragim Zahodom nekakšna subvencija, ki je Evropejci sploh še ne slutimo.

Danes v Evropi večinoma govorimo o kmetijskih subvencijah. Za te namene gre tudi zelo velik del EU proračuna. Zanimivo, kajne, saj bi kmet kot prvi moral živeti neodvisno, samooskrbno. Pa prav ti potrebujejo toliko denarja? Gre pri dajanju subvencij za strah meščanov, da bi ostali lačni? Morda. Si ne upamo vedeti.

Skratka, kmetje dobijo subvencije. Pa jih rabijo? Pa jih potrebujejo? Pa jih uporabijo?

Zdi se, da so jim zgolj v terciarno korist, če niso celo samo zato, ker mora preživeti tisti, ki jih organizira.

Terciarna korist pomeni nekako tole. Da v svoji zdravi pameti kmetje zmorejo sebe oskrbovati - to je primarna korist. Sekundarna je tista, da viške tudi prodajo na trgu, ne glede na mizerijo trenutnih cen, ki jo prav sistem subvencij odlično vzdržuje. In od prve koristi živijo sami, od druge pa si lahko kupijo še tisto razliko do približno podobne blaginje kot je v navadi na Zahodu. Kaj pa tretja, subvencije?

Zdi se, da mnogi ne vedo kaj z njimi. Je že "fajn", da kaj pride. Gotovo pride prav, da se nabavi nov traktor ali sodobni mlekovod. Tudi podpora mladim, ki se šele uvajajo, gotovo nekaj odvrne. A zdi se, da so mnoge subvencije kot terciarna korist pravzaprav terciarna škoda. Preveliki traktorji zahtevajo večje garaže. Sofisticirane mlečnice se obrnejo šele pri večji in bolj industrijsko naravnani živninoreji. Močni gozdni stroji, danes praviloma robotizirani, se odplačajo le s poštenimi poseki zdravega in dovolj plačanega lesa ... Da ne govorimo o okoljski škodi, ki ob tem nujno nastane.

Vedno me čudi ogromnost traktorja na majhni njivi. Tudi ogromen hlev ali silažni silosi sredi alpske doline. Ja. Nizke cene (verjetno načrtno) silijo v večjo proizvodnjo. In s tako infrastrukturo je večja proizvodnja mogoča. Pa je res koristna? Mar ni tudi vzdrževanje odvisno, ali celo povsem odvisno od subvencij v prihodnosti, ko jih mogoče ne bo več?

Se terciarna korist povsod obrača v terciarno škodo?

Mimobežnost

Pomembno je, da ima človek dober namen, se večkrat sliši.

Ja, neredko se v življenju res mnogo reči obrne tako, kot nismo načrtovali ali kar drugače, kot bi bilo prav za nas in za druge. Takrat se tolažimo z zgornjimi besedami.

So pa tudi - in morda vse pogosteje - obratni primeri. Torej, da sploh nismo nameravali nekaj uresničiti ali urediti, ker smo se zanašali na kasnejše opravičilo, češ, da smo imeli dober namen.

To sta na videz dve skrajnosti, a zdi se, da obstaja še več podobnih situacij, ki pa so nam nekoliko ušle iz mislenega obzorja. Če namreč predpostavimo, da zgornja primera veljata zgolj za nas, zame ali zate osebno in zasebno, se moramo zavedati, da ljudje medsebojno tudi komuniciramo oziroma vstopamo v odnose. Tu se bistvo "dobrega namena" zelo spremeni, še bolj pa se spremeni zanašanje na kasnejše opravičilo glede namena.

En poseben primer dobrega namena je mimobežnost. Poglejmo tri primere.

Predstavljajmo si dva človeka, ki imata za dosego nekega, lahko plemenitega, cilja, dober namen. En učitelj ima namen učence poučiti o vsebini svojega predmeta. Podobno tudi drug učitelj; in še tretji morda. Denimo, da gre za zgodovino in slovenščino. Zgodovinar bo učil o Trubarju kot o simbolu reformacije na Slovenskem. Slovenist bo govoril o knjigah, v katerih je uveljavljal slovenski jezik. Učitelj glasbe se bo osredotočil na psalme in Trubarjevo nagnjenje k petju. Gotov obstaja še kakšen četri in peti učitelj. Gotovo nič narobe. A problem teh učiteljev je, da/če o isti osebi učijo mimobežno. Torej "moj" trubar ni isti kot "tvoj". Seveda navzven zgleda vse v redu, medsebojna toleranca je zgledna - a občutek mojosti in tvojosti se enostavna prenaša na otroke, ki v učenji večih učiteljev/učiteljic prepoznavajo več različnih trubarjev.

Drug primer so npr. organizacije sestankov ali srečanj za organiziranje kakšne dejavnosti ali dogodka. Neredko se zgodi, da kakšen od "pomembnih" udeležencev/udeleženk enostavno nikoli nima tistih pol ure, da bi se usedli skupaj. Izgovori so lahko neverjetno inovativni, celo taki, da morda presegajo intelektualni doseg dotične osebe. Zadeva postane prav čudna in nemogoče nerazvozljiva. Poznamo tudi primere, ko je kdo zgradil zid po hodniku, izključno z namenom, da so bili skupni sestanki že vnaprej nemogoči, ker ni bilo nobenih stikov. Opravičila so seveda bila, a zgolj iz tajništva.
S časom se pokaže razlog: mimobežnost. Tisti dotični/a je organiziral svojo pomembnost, prav enako z dobrim namenom

Tretji primer so zloglasne proslave zgodovine, ki še ni zgodovina. Torej dogodkov, ki so še del našega življenja in do njih še nismo vzpostavili neodvisnega odnosa. Konkretno: vladajoči organizirajo eno proslavo, kjer se uradno spomnijo tistega dogodka. Politična ali idelološka ali kakršnakoli druga opozicija organizira hkratni dogodek, ki je potem "zaseben", čeprav je morda bolj javen od uradnega. Oboji imajo vsebinsko skupen namen in namen obojih je dober. A ker bivata v mimobežnosti, rezultat ni dober.


Rešitev mimobežnosti je v vzporednosti.

Vzgoja z odvzemom

Vzgojo večinoma razumemo tako, da nekomu nekaj nudimo. Na primer starši ali skrbniki ali učitelji otroku nudijo ustrezne okoliščine za učenje, dajemo jim nasvete glede tega ali onega, predvsem z zgledom, ki ga skušamo dajati, jih privajamo k vsaj približno enaki usmeritvi, kakršno smo v svoji kulturni sredini spoznali za vsaj približno delujočo. Seveda so tudi odkloni, ko se vzgojitelju enostavno ne ljubi kazati vrlin, ki bi jih moral kazati svojim vzgojencem, a ti odkloni naj bi ostali bolj zasebni.

Mnogi - in tudi v nekaterih kulturah - vzgoje ne pojmujejo tako. Še nedavno so tudi pri nas otroke trdnih iz "oddaljenih vasi" čimprej strpali v internate, kjer so jih prevzgajali v bolj zveste, in za v družbo s primernejšo uravniloko. Bog varji, da bi se razvili v trdne gospodarje - boljši so bili potem, ko so pridno hodili v tovarno. Kaj se je zgodilo s Pohorci v TAMu, ostaja kar skrito. Ali s Trentarji po Gorici. Ali Istrani in Krašovci v Trstu. Še bolj skrito, če niso odšli čez lužo.

Danes je svet drugačen. Vse nudimo. V demokraciji in svobodi je tudi vse na voljo. Celo tistega kukanja čez mejo, kjer imajo vsega na pretek, in je vse tako zelo dobro urejeno, v kratkem ne bo več. Blaginja, tudi duhovna ponudba, je neomejena in povsem svobodna. Tu ne gre za nobeno permisivnost, saj razumete.

Vendarle, je ta svoboda res svoboda? Je vzgoja, kjer je vse ponujeno, res vzgoja?

Včasih ni bilo. In so ljudje gor zrasli. Nekako so se skalili. Danes je vsega zadosti. Je komu še sploh kaj mar?

Modri vzgojitelj bo moral znati vzgojencu tudi kaj odvzeti. Modro in odgovorno odvzeti. In to odstraniti tako, da tisto odvzeto ne bi stalo nekje v pripravljenosti za skrajni primer, da če bi tisti vzgojenec obupal, bi mu pa dali nazaj. Ne. Vzeti popolnoma in ga s tem izenačiti s tistim, ki nečesa res nima. Potem bi to bila vzgoja.

Lep primer neodvzemanja in hkratnega pametnjačenja je t.i. okoljska vzgoja. Vsi govorimo o pitni vodi in kako je treba z njo varčevati. Pa se kdo res odpove? Se kdo vsaj približa tistim milijonom in milijonom ljudi, ki pitne vode res nimajo? Lahko je govoriti o okoljskem idealizmu, če si na varnem.

Poglejmo okoljske aktiviste. Iz njihovih dejanj sklepamo, da jim je dejansko mar za okolje. S svojimi aktivnostmi, in nekateri tudi z zgledom, skušajo dati drugim primer, kako ravnati, kako se primerno obnašati v danem okolju. Zdi se prav, neredko so tudi edini, ki se upirajo grobi in kratkovidni ekonomiji. A zadeva je vprašljiva. Tudi ti aktivisti - vsaj velika velika večina - ima nekje varen, potrošniško urejen dom, verjetno neko plačano delo, verjetno nekje urejeno domače okolje, kamor se umaknejo pred svojim lastnim aktivizmom in pred tistimi, ki jim nasprotujejo. Imajo tudi svojo vojsko odvetnikov, zagovornikov, podpornikov. Ničesar jim ni bilo nikoli odvzeto. Sami so si odvzeli. A le z časno, le za čas demonstracije.

Tudi vrhunske filozofe poznamo, ki so se šli že pred desetletji okoljske guruje. Najeli so si velike parcele, si postavili natur hišice, živeli brez elektrike in udobja. A kaj: ves čas jih je v mestu čakalo stanovanje, oskrba z dobrinami ni bila motena, obiske so imeli stalne ... skratka, nič jim ni bilo odvzeto. In na koncu so se res celo vrnili v svoje zavetišče zahodne civilizacije. Imeli so plačano pokojnino.

Od nudenega človek postane odvisen. Morda je to celo hujša oblika odvisnosti kot droge in alkohol ali internet. Odvisna postane tudi družba. In iz tega se rodijo navade in kultura in civilizacija.

Poti nazaj sveda ni. Evropejci ne moremo postati neevropejci. Bi bilo kar narobe, in je že prav, da smo to, kar smo. A vseeno, zaradi vzgoje, bi morda ne bilo neumno, če bi si občasno - a kar za stalno - tudi kaj odvzeli. Res odvzeli.

To bi bila posebna svoboda.

Kemična, pravna in informacijska olimpijada

Saj ni dolgo, kar so naši gimnazijci prav uspešno zastopali Slovenijo na kemijski olimpijadi. Tudi na matematični in biološki ... verjetno obstaja tudi pravna in informacijska.

Zdi se, da postaja tudi olimpijada vse bolj kemična, pravniška in informatičarska.

Športniki, ki se res trudijo za svoj uspeh, so vredni vse pohvale. In večina se, tudi vrhunskih. Večina je povsem navadnih ljudi, ki so po zaključku kariere pravzaprav odmaknjeni nekam na medijsko obrobje, tja, kjer nas je skreči večina. Morda je to celo merilo stalne normalnosti.

Nekateri, ali pa njihovi managerji, ali zdravniki, ali kar zveze in celo države, pa tekmujejo na povsem druge načine. in celo neposredna kuverta nič več ne zaleže. Gre za najmanj trikrožnotekmovanje: naravoslovci, pravniki in informatiki.

Najprej sta na delu kemija in biologija. Torej, zlata medalja je v lasti tistega, ki je zadosti zvit kemik, in tistega fiziologa ali zdravnika, ki zna prepričati telo, da to nič ne reagira na testiranje. Podobno kot VW avtomobili.

Če naravoslovju ne uspe, pristopi pravo. Strogo skrite pogodbe in dovoljenja opravičujejo, da je moje telo lahko boljše od tvojega, torej lahko zmaga. Iz istih ust moraliziram o sosednjem športnem telesu, ki da sicer nima strogo skritih pogodb in dogovorov - a prav zato mi ne more biti konkurenca, ker kdo ve, morda pa so jih skrito skrili. Sum zadostuje.

Ko pravo odneha, nastopijo hekerji, torej najboljši možni informatiki. Razkrijejo kemike, odprejo skrivne pravniške dosjeje, pokažejo na neenačbo z navideznimi neznankami, ki je povsem rešljiva, čeprav vsi jasno trdijo, da ni. Rešljiva je, če bi šlo zares za šport.

Kemiji, ki je nekdaj živela od vojne, torej od pripravljanja bojnih strupov, zdaj kaže, da vse bolj živi od športa. Zdravniki so nekdaj ljudi predvsem zdravili, pravniki pa iskali, kaj je prav. Danes se oboji delajo, da rešujejo račune brez neznank. Informatiki so mlajši in nekdaj niso nič delali, ker jih ni bilo. Zato tudi zmagujejo.
 
Danes se, podobno kot v vojni, vse manj odločitev zgodi na bojišču in vse več v takšnem ali drugačnem laboratoriju. Kemijskem, pravnem ali informacijskem. V bistvu je danes to vojna in ne olimpijada.

Angleščina v mladosti

Vsem je bolj ali manj jasno, da se v mladosti človek bistveno lažje uči, kot kasneje. Oziroma, da mu znanje hitreje in bolj trajno ostane v glavi. Seveda bodo oporekali nekateri, ki za visoke denarje delajo tretjo, četrto in še kakšno univerzo, predvsem pa oni, ki od njih živijo.

Posebno jezika se človek silno hitro nauči v rosnih letih. Pomislimo samo na materinščino. Se sploh kdo spomni, da se je je učil? Pravzaprav bi se morali vprašati, zakaj vzorca učenja domačega jezika v šolskih sistemih nismo že davno prenesli tudi na učenje kakšnega tujega. Bilo bi gotovo zelo učinkovito.

No, zmagovalna kombinacija zadnjih nekaj let je, da se otroci v vse bolj rani mladosti srečajo s t.i. angleščino. Seveda že po medijih - je kar nujno, da nekaj besed razume, sicer se niti poštenih računalniških igric ne more iti. In ker bi šolstvo (upravičeno) rado igričarstvo preusmerilo v nekoliko bolj resne teme, tišči z "učenjem" t.i. angleščine v kar se da nizke razrede osnovne šole. Ja, res, tu smo že skoraj povsem na vzporednici materinščni, še posebej v tistih krajih, kjer otroci do šole ksreči še govorijo narečja, torej edine prave materinščine. (No, odnos med narečji in pogovorno slovenščino bomo obravnavali kdaj drugič. Bi bilo zelo ptorebno.)

Glede angleščine v prvem ali drugem razredu OŠ nič narobe. Nič ne škoduje, upajmo.

Obstaja pa eno veliko vprašanje, ki se ob rokohitrskih rešitvah vedno mota po glavi: KDO bo učil, predvsem pa KAKO bo učil. Namreč, kadrov, ki bi obvladali otroški "fluent english" ne vidim, sploh pa ne vidim nobene univerze, ki bi pri nas take tipe izobraževala. Logika bi bila, da reformo v šolstvu začnemo z reformo učiteljev - in ne obratno: reformiramo učence, učitelji pa se pač sproti nekaj priučijo. Če ne uspe, pa jih še enkrat reformiramo, ali dvakrat.

Torej ključno vprašanje je - ne le glede angleščine, ampak vsake šolske revolucije:
Ali imamo primerne ljudi, ki bodo angleškijezik (ali katerikoli drug jezik ali predmet) sposobni v vsej njegovi izrazni moči, lepoti in sočnosti prenesti v otroške duše, in jih s tem tudi toliko obogatili, da bodo spoštovali materinščino in vse druge jezike?

Nadgradnje programov - ne le varnostne

Bili so časi, ko je vsak uporabnik računalnika točno vedel, kaj vse ima na njem, in predvsem čemu. To je zdaj minilo. Na strojčkih je že tako veliko zadev, da je preprosto neobvladljivo. Pa ne le to. Iz dneva v dan se zadeve spreminjajo, nadgrajujejo, dopolnjujejo, popravljajo napake oz. t.i. bugi ali hroščki.

Če sedite za računalnikom ali se redno spogledujete s pametnimi tablicami in telefoni, ste gotovo naleteli na blinkanje okenca, ki vas za kakšno nameščeno programsko opremo opozarja, da jo je treba nadgraditi. Taka blinkanja so preprosto izhod v sili s strani programerjev, saj se z njimi zaščitijo pred vami in vašimi odvetniki: "Opozorili smo vas na nevarnost!"

Na koncu - večina seveda obupa - uporabnik pritisne tisti gumb za samodejno posodabljanje, in se s tem za večno reši blinaknja. A le redki pomislijo, da potem pa res nič več ne vemo, kaj vse imamo naloženo. In sčasoma postane preobloženo, ker se redko zgodi, da bi kdo kaj dol vzel, da bi nas zaradi varnosti za kakšno reč prikrajšal, ali po domače: da bi za seboj počistil smeti. Ja, in kmalu je treba kupiti nov računalnik, in ker ste imeli prej vse licenčne programe OEM, torej vezane na stari stroj, je treba zdaj kupiti tudi te. Prodajalci že vedo ...



Se pa zgodi tudi kaj drugega. Kakšna funkcija, ki se sicer uporablja redko, oziroma le redki vedo zanjo, enostavno izgine. Je bila preveč nevarna ali preveč hroščava. In so jo programerji ob "nadgradnji" preprosto izločili. Ali pa so kodo spremenili tako, da jo protivirusni program zdaj zazna kot starodavni virus, in sam zbriše.

Povem dva izpred let.

OpenOffice je brezplačna vzporednica slavnemu MS-Office. Povsem odlično delujoča in z mnogimi kvalitetami je danes najbolj popularna zbirka iz družine OpenOffice, ki se ji reče LibreOffice. Vsekakor ob svoji brezplačnosti več kot vrhunec za domačo rabo. Ti programi znajo tudi kar solidno odpirati ne preveč komplicirane dokumente iz Microsoftovega paketa. tako bomo z lahkoto in v isti obliki videli nek dopis Word ali preglednico Excel. Prehod tako ne bo ničkaj boleč, predvsem pa boste potem na legalni strani multinacionalk.

Vsi ti programi (Word, Excel, PowerPoint ...) imajo tudi možnost, da nek dokument zakleneš z geslom - samo za branje ali pa za urejanje. In Microsoft je imel to "odlično" in vrhunsko "varno" rešeno. Programi za odklepanje pozabljenega gesla so na trgu dosegali zelo visoke cene - celo višje kot sam MS-Office paket (na črmen trgu so bili seveda znatno cenejši). A glej, ena od starejših različic OpenOffice se za ta glesla sploh ni menila. Vsako datoteko, kriptirano v MS-Office, menda z 128bitnim ključem - se je dalo enostavno odpreti, kot da ni zaklenjena.
Verjetno je MS plačal veliko vsoto entuziastom na OpenOffice, da so zadevo urediti ...

Podoben primer je bil z odklepanjem digitalnih knjig za Kindle. Obstajal je program, ki se za ključ sploh ni zmenil, oziroma si lahko kot-da zaklenjeno knjigo brez težav izvozil. To je bila ena od različic programa Calibre, s katerim urejaš domačo digitalno knjižnico.

Skratka, stare reči niso za odmet. Čez sedem let vse prav pride. Tudi programska oprema še deluje. Povrh je pa še tako "smešno" majhna. S tako malo malo "nadgradnjami", da se za faktor več milijonov bytov dobesedno zgubi med sedanjimi različicami.

SSKJ v kontekstu

Slovar slovenskega knjižnega jezika je obsežna knjiga, papirna ali elektronska, v kateri so nam strokovnjaki za domači jezik pripravili obsežen nabor besed. Načelno naj bi se te besede uporabljale za "knjižni jezik". Besedna zveza sicer postaja danes nekoliko nerodna, saj večina pisnega prihaja s spleta in iz časopisov, a pustimo to.

Problem SSKJ je njegova uporaba. Namreč zdi se, da ga nekateri sploh ne uporabljajo za knjižni pravopis, ampak iz vsebinskih razlogov. Tako večkrat vidiš raziskovalce s področja sodobnejših družboslovnih ved, ki svoje trditve glede neke besede utemeljijo s slovarjem. In to besede, ki so v njihovi razpravi ključne. Npr. nek sociolog besedo "sociologija" v uvodu svoje disertacije razloži tako, kot je to navedeno v SSKJ. Ali pa politolog iz slovarja razloži vesedo diplomacija. Bralcu se morda to zdi sila učeno.


A to je popoln absurd. Namreč on/ona je tista, ki daje besedi vsebino, slavisti pa so tisti, ki dajo besedi ustrezno obliko. Opis pomena v SSKJ so le primeri uporabe in ne razlaga besed. Je le zatečeno stanje. Jezik pa je živ pri tistih, ki ga oblikujemo, strokovni pri strokovnjakih, leposlovni pri umetnikih, metaforični pri pesnikih! V slovaju pa je povzetek oziroma "knjižnost" ali nekakšna uvrstitev, usklajenost, primerjalna ("ekološka") uvrstitev v kontekst ostalih bližnjih besed, ki imajo podoben ali pa povsem drug pomen. Tisto, kar je v slovarju, tudi v SSKJ, so dejansko le opažanja od zunaj. Vsebine pa se morajo delati od znotraj.

Vsebina neke besede je povrh še dinamična, in v vsaki stroki ali na vsakem področju se pojavljajo dileme, kako nekaj poimenovati. Žal se neredko zgodi, da nekdo butne neko besedo v neko besedilo. Ničkoliko "nerodnih" prevodov iz angleščine ali nemščine imamo - pa tam beseda pomeni nekaj drugega. Potem se tista reč uporablja več desetletij, in vsi se nekoč čudijo, kako sploh moremo uporabljati tisto besedo, ko morda celo pri nas pomeni nekaj povsem drugega.

SSKJ je odlična knjiga. A nikarkor ni vsebinska. Vsebino in bistvo besed je treba iskati v strokovni javnosti in literaturi, ki se tiste besede tiče, ki jo obravnava vsebinsko. Torej vsaj v pomenskih slovarjih, v tezavrih, v terminoloških slovarjih (čeprav so tudi ti "le" slovarji in imajo tudi ti letnico, na kar moramo paziti).

SSKJ ima eno besedo poudarjeno: "knjižni". Torej je za v knjige in v knjižnico. In nič več. Jezik mora ostati živ!

Medijska slovenščina

Jezik se oblikuje demokratično. Kogar najbolj berejo, tisti ga najbolj oblikuje. Včasih so slovenski ljudje brali Ljubljaske novice, Slovenca, Slovenski narod, predvsem pa Mohorjeve. Naklade teh so v relativnem smislu neverjetno presegale današnje tiskane medije. Morda celo digitalne.

Potem je prišlo do spremembe na pasivnost. Jezik - njegova pravilnost, dikcija in melodija - se je oblikoval po radiu, še bolj po televiziji. Dokler so tam duhovno prevladovali trefalti in dolenčeve in njima podobni, je nekako šlo. No še danes kar drži, da nacionalka ve, kaj je slovenščina.

A potem so prišli novi izzivi. Internet. Naenkrat so se morali novinarji-govorci spopasti tudi s pisanjem. In obratno: donedavni pišoči novinarji so se morali kazati na video in audio. Groza. Marsikomu se vidi, da ta ali ona beseda ni niti približno ona ali ta beseda.

Internet pomeni tudi svobodo poslovanja, poceni medijski prenos in relativno poceni možnost oddajanja česarkoli. Še tisti studii, ki so nekdaj nekaj dali nase, so se morali prilagoditi naglici - če ne, so zamudili in utonili v pozabo. Kakovost skorajda ni nič veljala.

Vmes so na obeh straneh, pišoči in govorniški, vrinili prekarce, ki so delali, kar je pasalo vodstvu, in tudi tako, kot je pasalo vodstvo. Vodstvo pa je bilo, kakršno je bilo. Ubogljivo do višjega vodstva, od katerega se je modra utrnil kakšen podporni mošnjiček več.

No, tudi tu se je nekako iznihalo, izkristalizirali so se tisti, ki jim slovenščina nekaj pomeni. Žal zadeva ni več v demokratični večini in komarciala pač zmaguje. A vseeno, očitno smo tudi odjemalci postali tupatam zahtevnejši. Ugasneš ali prestaviš na drug kanal, lahko kadarkoli.

Zdaj je svet slovenstva že nekaj časa pred novim izzivom. Komentarji pod novicami. Nekdanje osebne pripombe izražene v gostilni ali na čveku so se preselile v javnost. Nehote, brez sramu, brez reda, v uspavajujoči in takorekoč nedolžni anonimnosti. Glede vsebine ne bi. Nima smisla.

A glede slovenščine bi. Bi morali.
Naj se slavni administratorji, ki sledijo "neprimernim vsebinam" počasi navadijo tudi slovenščine. Zaradi priodnje jezikovne demokracije, seveda.

Mit o zamudi Slovencev

Kdo le še ni slišal - ali celo povsem resno mislil - da smo Slovensci vedno nekoliko zadaj, da v kulturi, umetnosti, gospodarstvu, omiki, benčništvu, diplomaciji ... vedno nekako capljamo za tem ali onim. Neredko za nekom z t.i. razvitega sveta. Vedno smo se radi primerjali z drugimi, neredko tudi zato, ker smo skrivoma pričakovali, da nas nekdo iz t.i. nerazvitega sveta gleda podobno kot mi razvite.

Kdo je še, ki ne bere vsak dan, kako hudo uspešna podjetja imamo, kakšne športnike, koliko start-upov z neverjetno inovativnimi idejami, koliko zmagovalcev kemijskih, matematičnih in bioloških olimpijad. Zdi se, da tako majhen narod res mora biti nekaj posebnega, če si je zmožen - seveda smo vsi zaslužni - pripeti toliko več-kot-zlatih medalj.

Kaj vse imajo na Zahodu, koliko blaginje so dosegli, kako se lahko zgolj zabavajo in uživajo življenje po mili lastni volji. Ne le to, koliko imajo možnosti za izobrazbo z vseh mogočih področij, kako visokotehnološko imajo opremljene laboratorije, kako širok in zgodovinsko podprt imajo humanizem ...

In kako je nevzdržno proti jugu in proti vzhodu, kjer imajo kolovoze namesto cest, kjer se majhni otroci učijo z lesenih tabel, še niso slišali za internetni priključek, in še vode nimajo, predvsem pa živijo v bedi brez nakupovalnih centrov. In seveda, packi, ne vedo, kako njihovo kurišče onesnažuje ozračje, da ne govorimo o stranišču za grmom. Imamo srečo, kajne, mi pod Alpami, da smo tovrstne zgodbe pred nekaj desetletji začeli presegati.

Pravzaprav ni nič narobe z Zahodom, če je t.i. razvit. Tudi ni nič narobe z Jugom, če je t.i. nerazvit. Celo z nami ni nič narobe, če smo t.i. nevemtočnokaj. Celo to ni nič narobe, da opazujemo drug drugega.

Brez pomena je samo mit, da smo Slovenski drugačni od drugih. Pravzaprav nas - kot tudi druge - tepe le tista morebitna drugačnost, ki je razdvojenost dveh mitov: da vedno zamujamo za razvitimi, in da smo vedno pred nerazvitimi.

Razdvojenost pa ni mit. Je le opažanje iz posledic.

Vzvratno

Neredko se v poslovnem svetu zgodi, da je treba neko reč izvesti na zaupanje. Posebej pri intelektualnih storitvah. To pomeni, da nek izvajalec vloži svoja sredstva, naročnik pa mu ne zagotavlja, da mu bo to plačal. Seveda ima izvajalec potem pravico tisti izdelek zadržati. A kaj bo z njim?

Vsako podjetje naj bi načeloma imelo nekaj rezerve za takšne dogodke. A zgodi se, da so ti dogodki finančno pretežki, da so zaradi dobrih obetov ekonomske predkalkulacije napačne, da se posojila prehitro ponujajo sama - še posebej dotlej kredibilnim podjetjem.

V skoraj idealnem primeru se potem zgodi tako, da je pogodba podpisana tik pred zahtevkom ali račuunom, da torej postane povsem nelogično, da je nek izvajalec neko veliko reč izvedel v tako rekordnem času. Še huje, zgodi se celo obratno: pogodba je kasnejša kot račun. Čas je obrnjen. Torej je izvajalec delal vzvratno.

Zdi se, da podjetja, ki takšne storitve naročajo, propadajo hitreje kot ona, ki se vzvratnosti ne gredo (a ne le zaradi morebitne kontrole, ampak predvsem iz vsebinskih razlogov). Zdi se tako še bolj, da v primerih, ko tako deluje javno ustanova ali celo država, ki je zaradi javnih sredstev načeloma obvezana delati po pravilih in predvsem po časovni logiki, gre za še bolj trdovratno zanesljivo propadanje.

Problem takega poslovnega odnosa je namreč in predvsem ta, da dolgoročno gledano intelektualno delo še dodatno izgublja na vrednosti. In na to pristajata obe strani: izvajalec, ki s tem, da dela na zalogo dokaže, da denarja sploh ne potrebuje, oziroma, da se sam znajde, in naročnik, ki mu na koncu ni vseeno le za izvajalce kot pravno osebo, ampak se izkaže, da mu je povsem vseeno za tisto naročeno storitev.

Vzvratnost torej vodi v obojestransko ničvrednost.