Subvencije so verjetno najhujše uničevalke zdravega gospodarstva in rednega življenja. S subvencijami so irski, francoski in angleški prišleki obvladali ameriške staroselce. Podobne ugodnosti so nudili Rusi proti Sibiriji. Menjave dobrin, ki imajo na eni strani ekonomije visoko, na drugi pa nizko vrednost, so pravzaprav vedno nekakšne, le zakrito. Zato je tudi odnos med poceni Vzhodom in dragim Zahodom nekakšna subvencija, ki je Evropejci sploh še ne slutimo.
Danes v Evropi večinoma govorimo o kmetijskih subvencijah. Za te namene gre tudi zelo velik del EU proračuna. Zanimivo, kajne, saj bi kmet kot prvi moral živeti neodvisno, samooskrbno. Pa prav ti potrebujejo toliko denarja? Gre pri dajanju subvencij za strah meščanov, da bi ostali lačni? Morda. Si ne upamo vedeti.
Skratka, kmetje dobijo subvencije. Pa jih rabijo? Pa jih potrebujejo? Pa jih uporabijo?
Zdi se, da so jim zgolj v terciarno korist, če niso celo samo zato, ker mora preživeti tisti, ki jih organizira.
Terciarna korist pomeni nekako tole. Da v svoji zdravi pameti kmetje zmorejo sebe oskrbovati - to je primarna korist. Sekundarna je tista, da viške tudi prodajo na trgu, ne glede na mizerijo trenutnih cen, ki jo prav sistem subvencij odlično vzdržuje. In od prve koristi živijo sami, od druge pa si lahko kupijo še tisto razliko do približno podobne blaginje kot je v navadi na Zahodu. Kaj pa tretja, subvencije?
Zdi se, da mnogi ne vedo kaj z njimi. Je že "fajn", da kaj pride. Gotovo pride prav, da se nabavi nov traktor ali sodobni mlekovod. Tudi podpora mladim, ki se šele uvajajo, gotovo nekaj odvrne. A zdi se, da so mnoge subvencije kot terciarna korist pravzaprav terciarna škoda. Preveliki traktorji zahtevajo večje garaže. Sofisticirane mlečnice se obrnejo šele pri večji in bolj industrijsko naravnani živninoreji. Močni gozdni stroji, danes praviloma robotizirani, se odplačajo le s poštenimi poseki zdravega in dovolj plačanega lesa ... Da ne govorimo o okoljski škodi, ki ob tem nujno nastane.
Vedno me čudi ogromnost traktorja na majhni njivi. Tudi ogromen hlev ali silažni silosi sredi alpske doline. Ja. Nizke cene (verjetno načrtno) silijo v večjo proizvodnjo. In s tako infrastrukturo je večja proizvodnja mogoča. Pa je res koristna? Mar ni tudi vzdrževanje odvisno, ali celo povsem odvisno od subvencij v prihodnosti, ko jih mogoče ne bo več?
Se terciarna korist povsod obrača v terciarno škodo?