Neredko se v poslovnem svetu zgodi, da je treba neko reč izvesti na zaupanje. Posebej pri intelektualnih storitvah. To pomeni, da nek izvajalec vloži svoja sredstva, naročnik pa mu ne zagotavlja, da mu bo to plačal. Seveda ima izvajalec potem pravico tisti izdelek zadržati. A kaj bo z njim?
Vsako podjetje naj bi načeloma imelo nekaj rezerve za takšne dogodke. A zgodi se, da so ti dogodki finančno pretežki, da so zaradi dobrih obetov ekonomske predkalkulacije napačne, da se posojila prehitro ponujajo sama - še posebej dotlej kredibilnim podjetjem.
V skoraj idealnem primeru se potem zgodi tako, da je pogodba podpisana tik pred zahtevkom ali račuunom, da torej postane povsem nelogično, da je nek izvajalec neko veliko reč izvedel v tako rekordnem času. Še huje, zgodi se celo obratno: pogodba je kasnejša kot račun. Čas je obrnjen. Torej je izvajalec delal vzvratno.
Zdi se, da podjetja, ki takšne storitve naročajo, propadajo hitreje kot ona, ki se vzvratnosti ne gredo (a ne le zaradi morebitne kontrole, ampak predvsem iz vsebinskih razlogov). Zdi se tako še bolj, da v primerih, ko tako deluje javno ustanova ali celo država, ki je zaradi javnih sredstev načeloma obvezana delati po pravilih in predvsem po časovni logiki, gre za še bolj trdovratno zanesljivo propadanje.
Problem takega poslovnega odnosa je namreč in predvsem ta, da dolgoročno gledano intelektualno delo še dodatno izgublja na vrednosti. In na to pristajata obe strani: izvajalec, ki s tem, da dela na zalogo dokaže, da denarja sploh ne potrebuje, oziroma, da se sam znajde, in naročnik, ki mu na koncu ni vseeno le za izvajalce kot pravno osebo, ampak se izkaže, da mu je povsem vseeno za tisto naročeno storitev.
Vzvratnost torej vodi v obojestransko ničvrednost.