Kajne, vsak od nas misli, da je preklinjanje le tisto, ko v afektu nekaj grdega izgovoriš, komu kaj žloftnega zabrusiš ali sam s stisnjenimi zobmi v mislih poveš tisto, kar o zadevi res misliš.
Ampak, hudič je v tem, da v sodobnem svetu obstajajo tudi mnogo bolj prefinjene oblike preklinjanja, ki se skrivajo celo za uglajenostjo, komunikativnostjo, urejanje zadev, celo predpisi in moralo.
Verjetno je trenutno najbolj prekleta prav iskrenost. Seveda na račun laži, ki je njeno najbolj vpadljivo nasprotje. Zdi se, da danes ni mogoče ničesar več iskreno povedati, zato tudi nobenih težav niti ne začnemo reševati, kaj šele, da bi jih reševali.
Otroke v šoli posredno učijo, da se v bistvu ni treba učiti, ampak je treba delati naloge in jih zvesto kazati učiteljicam, da jim (in sebi) naredijo rdečo kljukico. Ko mladinca usmerjamo v poklic, mu razne šole kažejo, kateri poklici so potrebni, kako bodo nekje dobili službo, kako bodo uspešni ... v bistvu pa gre zgolj in samo za projekcijo tistih ljudi, ki od izobraževalnih programov živijo, namreč projekcijo njihovega (potencialnega) uspeha in zaslužka. Če rata. če pa ne, se itak lahko gredo tudi kakšno drugo obliko psevdokomercialne dejavnosti.
Javno naročanje je ena sama laž in predpisi očitno vnaprej predpostavljajo, da se je treba lagati, če hočeš dobiti kakovosten izdelek ali storitev. Če namreč pristaneš na minimalizem, ga preplačaš 2, 3 ali 10x. Ker gre za javni denar davkoplačevalcev, smo seveda pozabili, da je tudi to denar. Oziroma so nas pustili pozabiti, in ta pozabljivost ni nič drugega kot čista laž in neiskrenost.
Nikar ne pomislimo na sodne postopke, posebej tiste, ki jih nekateri označujejo kot politične, pa v bistvu niso politični, ampak predvsem moralni. Seveda ni nikoli problem vsebina, ampak vedno izključno in izključujoče samo procedura. Torej, ne govorimo več o dogodku, in nikogar več ne zanimajo reči, ki naj bi se zgodile v napsrotju z zakonodajo, ampak pravzaprav sodišča presojajo zgolj in samo še svoja prejšnja sojenja.
In da ne govorimo o iskrenih poskusih resne in zdrave kritike. Bognedaj, da jo izgovoriš v javnosti. Še vprašati ni zdravo, saj vsak, ampak očitno res vsak, takoj začuti lastno ogroženost, se hitro pozanima, kakšno je ozadje moje kritike, potem pa - ne, ne napade nazaj, ampak se vse skupaj nekako potuhne v bolestno premlevanje in vrtenje, ki samo zase govori zadosti.
A ni čudno? A ni res prekleto?
Iskrenost je v bistvu edina resnica, ne glede na to, kakšna je, ne glede na to, kateri strani ali ideološkemu obnebju pripada, ne glede na verskost ali ateističnost. Človek je najbolj res človek samo tao kot je, in sebi in če je treba drugim prizna, da je tak kot je. In tu hudič nima več nobene vloge.