Človek v življenju večkrat prečka različne meje, prehaja iz otroštva v mladost, iz zrelosti v pokoj; od domačih v šolska leta, iz ene stopnje šolanja na naslednjo; od ene službe v drugo, tudi v menjave poklica ali življenjskega sloga, celo vere, pogovornega jezika ali navad.
Prehodi so radi težavni, in večkrat smo tu razmišljali, da se je treba nanje pripravljati. Da torej ne zadostuje čakati dan prvega penziona, ampak je treba na upokensko dobo treba misliti krepko prej; da je treba pred skokom v zakonsko in družinsko življenje dati nekaj primernih izobraževanj in razglednih izkušenj skozi; da poklic ne pride z dnem, ko oddaš prijavnico na fakulteto; da vpadanje v novo službo neredko povzroča nepremostljive težave delodajalcu, sodelavcem in zaposlenemu, ki se klavrno zaključijo. Torej: vnaprej, in bo lažje.
Je pa še en vidik, ki ga neredko pri prehodih pozabljamo, v nekaterih primerih pa se to zgodi samodejno (samodejnost se zdi najpogostejša v času izrednih razmer).
Gre za usmerjenost. Ob prehodu je človek lahko usmerjen vase. In to je večina, zato so težave, ker se prihajajoča realnost potem ne skada z našo zamislijo. Lahko pa je človek usmerjen navzven: v prihajajočo vsebino ali v dobro ljudi, ki bodo po spremembi bogatili/obremenjevali njegovo/njeno življenje. Takrat je težav bistveno manj, če sploh.
Glede vsebine skorajda ni vprašanje. Potrebna je zgolj lastna odločitev. In če so razmere kolikortoliko običajne, če torej ne gre za bolezni ali podobno višjo silo, je vsak človek sposoben v sebi narediti odločitev za vsebino, za novo vsebino; konkretno za vsebino učenja, za poglobljen študij za poklic, za nov hobi, za novo prostovoljstvo ipd.
Glede dobreza za druge je bolj zapleteno. Družba se namreč ob prehodu spremeni. Novi sošolci, morda povsem drugačna socialna struktura, čisto druge navade in razvade; ali - v primerih družine - nove obveznosti, urniki, diktatura majhnih otrok; ali - v primerih starostnikov - konec ustaljene službene ekipe, nič več dnevnih trenj. Tu so nujne odločitve drugačne, še bolj globoko zavestne. Treba se je odločiti in tudi vztrajati, saj nisi sam, ampak gre za odnosnostni sistem, kjer ima moja misel konkurenco. Včasih so potrebne tudi posredne ali večstopenjske odločitve. Na primer, posredno načrtovanje je potrebno ob spremembah iz organizirane javne aktivnosti v osamo: takrat koristi vključitev v klub, v društvo, med prostovoljce, skratka nekam, kjer človek mora biti že vnaprej koristen, ali pa ga ni. In potem neredko celo že kar zadostuje ta odločitev - vsebinske pridejo same, ker so nujen del družbenega procesa.
Sklep. Prehodi so težki, če jh človek dela zase. In precej lažji, če so v načelu obrnjeni navzven.
Stvar odločitve. Vsak je je sposoben.