Kdo le še ni slišal - ali celo povsem resno mislil - da smo Slovensci vedno nekoliko zadaj, da v kulturi, umetnosti, gospodarstvu, omiki, benčništvu, diplomaciji ... vedno nekako capljamo za tem ali onim. Neredko za nekom z t.i. razvitega sveta. Vedno smo se radi primerjali z drugimi, neredko tudi zato, ker smo skrivoma pričakovali, da nas nekdo iz t.i. nerazvitega sveta gleda podobno kot mi razvite.
Kdo je še, ki ne bere vsak dan, kako hudo uspešna podjetja imamo, kakšne športnike, koliko start-upov z neverjetno inovativnimi idejami, koliko zmagovalcev kemijskih, matematičnih in bioloških olimpijad. Zdi se, da tako majhen narod res mora biti nekaj posebnega, če si je zmožen - seveda smo vsi zaslužni - pripeti toliko več-kot-zlatih medalj.
Kaj vse imajo na Zahodu, koliko blaginje so dosegli, kako se lahko zgolj zabavajo in uživajo življenje po mili lastni volji. Ne le to, koliko imajo možnosti za izobrazbo z vseh mogočih področij, kako visokotehnološko imajo opremljene laboratorije, kako širok in zgodovinsko podprt imajo humanizem ...
In kako je nevzdržno proti jugu in proti vzhodu, kjer imajo kolovoze namesto cest, kjer se majhni otroci učijo z lesenih tabel, še niso slišali za internetni priključek, in še vode nimajo, predvsem pa živijo v bedi brez nakupovalnih centrov. In seveda, packi, ne vedo, kako njihovo kurišče onesnažuje ozračje, da ne govorimo o stranišču za grmom. Imamo srečo, kajne, mi pod Alpami, da smo tovrstne zgodbe pred nekaj desetletji začeli presegati.
Pravzaprav ni nič narobe z Zahodom, če je t.i. razvit. Tudi ni nič narobe z Jugom, če je t.i. nerazvit. Celo z nami ni nič narobe, če smo t.i. nevemtočnokaj. Celo to ni nič narobe, da opazujemo drug drugega.
Brez pomena je samo mit, da smo Slovenski drugačni od drugih. Pravzaprav nas - kot tudi druge - tepe le tista morebitna drugačnost, ki je razdvojenost dveh mitov: da vedno zamujamo za razvitimi, in da smo vedno pred nerazvitimi.
Razdvojenost pa ni mit. Je le opažanje iz posledic.