Če že odmislimo relativno aktualno problematiko ograje, ki preprečuje normalno komunikacijo živih bitij ob določenih državnih mejah, če pozabimo, da so prav stavbe, pri katerih ne bi pričakovali, najbolj zastražene in ograjene z visokimi ogradami, če spregledamo, da so veliko desetletij nezavedno obstajale meje, za katere so nas prepričali, da so odprte, in še to, da teh meja zadnjega stoletja še nekaj časa ne bomo mogli v glavah premagati.
Če torej odmislimo, kaj vse so lahko meje, in se osredotočimo na dejansko stanje. Ljudje načelno meja ne maramo. Vsaka prepreka nam povzroča dodatno težavo, dodatno energijo za premagovanje in dodatno voljo za vztrajanje v samem sebi.
Če torej pomislimo, za kaj sploh meje obstajajo, ko jih vendar nihče ne mara, gotovo mora biti trden razlog. In to je denar. Meje so postavljene izključno zaradi denarja, in to denarja posameznikov in interesnih skupin, v bistvu tistih, ki jih katerakoli družba - demokratično ali nedemoksratično spusti na oblast. Meja je tista, zaradi katere se v t.i. skupni proračun zbere ogromno denarja. Zaradi mej se zgodi tudi največ vojn.
Tista aktualna zadeva, kako je nekdo zaslužil 12x več za ono dušno, naravno in materialno grdobijo ob Sotli in Kolpi, je pravzaprav minorna. Pri mejah se zaluži tako, da jo postaviš, in znotraj nje pobiraš davek. Pri meji se zaluži tako, da na njej postaviš mitnico in za prehod na tak ali drugačen način zahtevaš pristojbine. Lahko za povsem nedolžne preglede kovin, živali, ali pa sivega blaga. Pri meji se blazno zaluži, ker znotraj nje določaš cene kakor se zdi "bolj primerno". Teh pravil se držijo tudi nekatera mednarodna podjetja. Tako lahko isti izdelek v neki državi plačaš tudi nekajkrat več. Denimo razna programska oprema. In tu ne služi le notranje podjetje, ki neposredno več zasluži, tu pridobi tudi davkopobiralec in pa matična ustanova, saj ima od take podružnice relativno več dobička. Hkrati posredno "služijo" tiste države, kjer je cena tiste opreme nižja. Nizka cena jim omogoča večjo produktivnost in s tem možnost močnejše vloge na trgu znanja in dobrin. Države z relativno zelo visokimi cenami - in če so v svoji majhnosti še odvisne od velikih - pa se izčrpavajo z nakupi in jim potem zmanjka za vlaganje v znanje. Tako se šibijo.
Meje so ena čudna stvar, celo pri jezikih ne veljajo. Vprašajte Kajkavce na Hrvaškem. Ali Belokranjce. Kaj je što. Što je kaj. Kateri jeziko govorijo eni ali drugi: pa je meja vmes. Pomislite na t.i. narodnostne manjšine: kje so tu meje tega ali onega jezika na dovjezičnem območju.
Vse je samo posel. In najhujše meje, ki delajo meje, so v glavah.