Vzgojo večinoma razumemo tako, da nekomu nekaj nudimo. Na primer starši ali skrbniki ali učitelji otroku nudijo ustrezne okoliščine za učenje, dajemo jim nasvete glede tega ali onega, predvsem z zgledom, ki ga skušamo dajati, jih privajamo k vsaj približno enaki usmeritvi, kakršno smo v svoji kulturni sredini spoznali za vsaj približno delujočo. Seveda so tudi odkloni, ko se vzgojitelju enostavno ne ljubi kazati vrlin, ki bi jih moral kazati svojim vzgojencem, a ti odkloni naj bi ostali bolj zasebni.
Mnogi - in tudi v nekaterih kulturah - vzgoje ne pojmujejo tako. Še nedavno so tudi pri nas otroke trdnih iz "oddaljenih vasi" čimprej strpali v internate, kjer so jih prevzgajali v bolj zveste, in za v družbo s primernejšo uravniloko. Bog varji, da bi se razvili v trdne gospodarje - boljši so bili potem, ko so pridno hodili v tovarno. Kaj se je zgodilo s Pohorci v TAMu, ostaja kar skrito. Ali s Trentarji po Gorici. Ali Istrani in Krašovci v Trstu. Še bolj skrito, če niso odšli čez lužo.
Danes je svet drugačen. Vse nudimo. V demokraciji in svobodi je tudi vse na voljo. Celo tistega kukanja čez mejo, kjer imajo vsega na pretek, in je vse tako zelo dobro urejeno, v kratkem ne bo več. Blaginja, tudi duhovna ponudba, je neomejena in povsem svobodna. Tu ne gre za nobeno permisivnost, saj razumete.
Vendarle, je ta svoboda res svoboda? Je vzgoja, kjer je vse ponujeno, res vzgoja?
Včasih ni bilo. In so ljudje gor zrasli. Nekako so se skalili. Danes je vsega zadosti. Je komu še sploh kaj mar?
Modri vzgojitelj bo moral znati vzgojencu tudi kaj odvzeti. Modro in odgovorno odvzeti. In to odstraniti tako, da tisto odvzeto ne bi stalo nekje v pripravljenosti za skrajni primer, da če bi tisti vzgojenec obupal, bi mu pa dali nazaj. Ne. Vzeti popolnoma in ga s tem izenačiti s tistim, ki nečesa res nima. Potem bi to bila vzgoja.
Lep primer neodvzemanja in hkratnega pametnjačenja je t.i. okoljska vzgoja. Vsi govorimo o pitni vodi in kako je treba z njo varčevati. Pa se kdo res odpove? Se kdo vsaj približa tistim milijonom in milijonom ljudi, ki pitne vode res nimajo? Lahko je govoriti o okoljskem idealizmu, če si na varnem.
Poglejmo okoljske aktiviste. Iz njihovih dejanj sklepamo, da jim je
dejansko mar za okolje. S svojimi aktivnostmi, in nekateri tudi z zgledom,
skušajo dati drugim primer, kako ravnati, kako se primerno obnašati v
danem okolju. Zdi se prav, neredko so tudi edini, ki se upirajo grobi in
kratkovidni ekonomiji. A zadeva je vprašljiva. Tudi ti aktivisti - vsaj
velika velika večina - ima nekje varen, potrošniško urejen dom,
verjetno neko plačano delo, verjetno nekje urejeno domače okolje, kamor
se umaknejo pred svojim lastnim aktivizmom in pred tistimi, ki jim
nasprotujejo. Imajo tudi svojo vojsko odvetnikov, zagovornikov,
podpornikov. Ničesar jim ni bilo nikoli odvzeto. Sami so si odvzeli. A le z časno, le za čas demonstracije.
Tudi vrhunske filozofe poznamo, ki so se šli že pred desetletji okoljske guruje. Najeli so si velike parcele, si postavili natur hišice, živeli brez elektrike in udobja. A kaj: ves čas jih je v mestu čakalo stanovanje, oskrba z dobrinami ni bila motena, obiske so imeli stalne ... skratka, nič jim ni bilo odvzeto. In na koncu so se res celo vrnili v svoje zavetišče zahodne civilizacije. Imeli so plačano pokojnino.
Od nudenega človek postane odvisen. Morda je to celo hujša oblika odvisnosti kot droge in alkohol ali internet. Odvisna postane tudi družba. In iz tega se rodijo navade in kultura in civilizacija.
Poti nazaj sveda ni. Evropejci ne moremo postati neevropejci. Bi bilo kar narobe, in je že prav, da smo to, kar smo. A vseeno, zaradi vzgoje, bi morda ne bilo neumno, če bi si občasno - a kar za stalno - tudi kaj odvzeli. Res odvzeli.
To bi bila posebna svoboda.