Pomembno je, da ima človek dober namen, se večkrat sliši.
Ja, neredko se v življenju res mnogo reči obrne tako, kot nismo načrtovali ali kar drugače, kot bi bilo prav za nas in za druge. Takrat se tolažimo z zgornjimi besedami.
So pa tudi - in morda vse pogosteje - obratni primeri. Torej, da sploh nismo nameravali nekaj uresničiti ali urediti, ker smo se zanašali na kasnejše opravičilo, češ, da smo imeli dober namen.
To sta na videz dve skrajnosti, a zdi se, da obstaja še več podobnih situacij, ki pa so nam nekoliko ušle iz mislenega obzorja. Če namreč predpostavimo, da zgornja primera veljata zgolj za nas, zame ali zate osebno in zasebno, se moramo zavedati, da ljudje medsebojno tudi komuniciramo oziroma vstopamo v odnose. Tu se bistvo "dobrega namena" zelo spremeni, še bolj pa se spremeni zanašanje na kasnejše opravičilo glede namena.
En poseben primer dobrega namena je mimobežnost. Poglejmo tri primere.
Predstavljajmo si dva človeka, ki imata za dosego nekega, lahko plemenitega, cilja, dober namen. En učitelj ima namen učence poučiti o vsebini svojega predmeta. Podobno tudi drug učitelj; in še tretji morda. Denimo, da gre za zgodovino in slovenščino. Zgodovinar bo učil o Trubarju kot o simbolu reformacije na Slovenskem. Slovenist bo govoril o knjigah, v katerih je uveljavljal slovenski jezik. Učitelj glasbe se bo osredotočil na psalme in Trubarjevo nagnjenje k petju. Gotov obstaja še kakšen četri in peti učitelj. Gotovo nič narobe. A problem teh učiteljev je, da/če o isti osebi učijo mimobežno. Torej "moj" trubar ni isti kot "tvoj". Seveda navzven zgleda vse v redu, medsebojna toleranca je zgledna - a občutek mojosti in tvojosti se enostavna prenaša na otroke, ki v učenji večih učiteljev/učiteljic prepoznavajo več različnih trubarjev.
Drug primer so npr. organizacije sestankov ali srečanj za organiziranje kakšne dejavnosti ali dogodka. Neredko se zgodi, da kakšen od "pomembnih" udeležencev/udeleženk enostavno nikoli nima tistih pol ure, da bi se usedli skupaj. Izgovori so lahko neverjetno inovativni, celo taki, da morda presegajo intelektualni doseg dotične osebe. Zadeva postane prav čudna in nemogoče nerazvozljiva. Poznamo tudi primere, ko je kdo zgradil zid po hodniku, izključno z namenom, da so bili skupni sestanki že vnaprej nemogoči, ker ni bilo nobenih stikov. Opravičila so seveda bila, a zgolj iz tajništva.
S časom se pokaže razlog: mimobežnost. Tisti dotični/a je organiziral svojo pomembnost, prav enako z dobrim namenom
Tretji primer so zloglasne proslave zgodovine, ki še ni zgodovina. Torej dogodkov, ki so še del našega življenja in do njih še nismo vzpostavili neodvisnega odnosa. Konkretno: vladajoči organizirajo eno proslavo, kjer se uradno spomnijo tistega dogodka. Politična ali idelološka ali kakršnakoli druga opozicija organizira hkratni dogodek, ki je potem "zaseben", čeprav je morda bolj javen od uradnega. Oboji imajo vsebinsko skupen namen in namen obojih je dober. A ker bivata v mimobežnosti, rezultat ni dober.
Rešitev mimobežnosti je v vzporednosti.