Slovar slovenskega knjižnega jezika je obsežna knjiga, papirna ali elektronska, v kateri so nam strokovnjaki za domači jezik pripravili obsežen nabor besed. Načelno naj bi se te besede uporabljale za "knjižni jezik". Besedna zveza sicer postaja danes nekoliko nerodna, saj večina pisnega prihaja s spleta in iz časopisov, a pustimo to.
Problem SSKJ je njegova uporaba. Namreč zdi se, da ga nekateri sploh ne uporabljajo za knjižni pravopis, ampak iz vsebinskih razlogov. Tako večkrat vidiš raziskovalce s področja sodobnejših družboslovnih ved, ki svoje trditve glede neke besede utemeljijo s slovarjem. In to besede, ki so v njihovi razpravi ključne. Npr. nek sociolog besedo "sociologija" v uvodu svoje disertacije razloži tako, kot je to navedeno v SSKJ. Ali pa politolog iz slovarja razloži vesedo diplomacija. Bralcu se morda to zdi sila učeno.
A to je popoln absurd. Namreč on/ona je tista, ki daje besedi vsebino, slavisti pa so tisti, ki dajo besedi ustrezno obliko. Opis pomena v SSKJ so le primeri uporabe in ne razlaga besed. Je le zatečeno stanje. Jezik pa je živ pri tistih, ki ga oblikujemo, strokovni pri strokovnjakih, leposlovni pri umetnikih, metaforični pri pesnikih! V slovaju pa je povzetek oziroma "knjižnost" ali nekakšna uvrstitev, usklajenost, primerjalna ("ekološka") uvrstitev v kontekst ostalih bližnjih besed, ki imajo podoben ali pa povsem drug pomen. Tisto, kar je v slovarju, tudi v SSKJ, so dejansko le opažanja od zunaj. Vsebine pa se morajo delati od znotraj.
Vsebina neke besede je povrh še dinamična, in v vsaki stroki ali na vsakem področju se pojavljajo dileme, kako nekaj poimenovati. Žal se neredko zgodi, da nekdo butne neko besedo v neko besedilo. Ničkoliko "nerodnih" prevodov iz angleščine ali nemščine imamo - pa tam beseda pomeni nekaj drugega. Potem se tista reč uporablja več desetletij, in vsi se nekoč čudijo, kako sploh moremo uporabljati tisto besedo, ko morda celo pri nas pomeni nekaj povsem drugega.
SSKJ je odlična knjiga. A nikarkor ni vsebinska. Vsebino in bistvo besed je treba iskati v strokovni javnosti in literaturi, ki se tiste besede tiče, ki jo obravnava vsebinsko. Torej vsaj v pomenskih slovarjih, v tezavrih, v terminoloških slovarjih (čeprav so tudi ti "le" slovarji in imajo tudi ti letnico, na kar moramo paziti).
SSKJ ima eno besedo poudarjeno: "knjižni". Torej je za v knjige in v knjižnico. In nič več. Jezik mora ostati živ!