Gotovo je tako, da na svetu lahko govorimo samo o dveh tipih reči. Prvi tip lahko je ali pa ga ni, in nič drugače. Drugi tip je ali ga ni in še vse vmes.
Večina ljudi zadeve meša in tako iz življenja naredimo meglo. Namreč "biti" je stvar obstoja, "vse vmes" pa je vprašanje lastnosti. Prvo je prvinski glagol, drugo je gibljivi pridevnik. Tako, glagol in pridevnik sta v absolutnem smislu.
Dobro lahko samo je. Kar bi morda bilo lahko manj dobro, bodisi v
svojem bistvu ni več dobro, bodisi je dobro v kontekstu, ali ob upoštevanju okoliščin ali okolja, torej ekološko.
Tu ne gre za mešanje in delanje megle, ampak nasprotno, gre za drugačno jasnost. Tu gre za drugo raven biti. Nekaj je namreč biti samo na sebi, drugo je biti v kontekstu. Že sama beseda "biti" ima v prejšnem stavku različen pomen. Prvič je pomen stoječ, drugič gibljiv (pravzaprav bi moralo pisati biti biti). In to je razlika, in na tej ravni prav enako kot v začetni misli, gre za dva tipa reči: tip je-ali-ni in tip vse-vmes. Verjetno obstajajo še višje ravni.
Evolucija lahko je, ali pa je ni. Ne more biti slaba - vsaka, ki je slaba, v bistvu ni evolucija, ampak nekaj drugega. Morda devolucija, ali stagniranje. Evolucija je v svojem bistvu gibljivi pridevnik.
Podobno politika lahko je, ali pa je ni. Ne more biti slaba - vsaka namreč, ki je slaba, v bistvu ni politika.
Lahko ima slabe ali dobre rezultate. To pa ja! In lahko ze odločimo za slabo ali dobro politiko (in nič vmes). Tudi to, ja!