Hočešnočeš, in kolikokrat bo to še treba ponoviti. Biologija pač ni znanost, pri kateri bi šlo za mehanicistično nadgradnjo ugotovitev fizike in kemije. Tako namreč pogosto razumemo svet: fizika govori o energijah in delcih, tudi o atomih, kemija malo o atomih in več o molekulah, biologija o celicah in organizmih. Znotraj posamezne vede lahko razločujemo posamezne discipline, ki se prav tako nivojsko razporejajo. Naj bi se. Tako je še kar po šolsko.
A dejstvo je, da se objekti, ki jih obravnavata fizika in kemija, obnašajo naključno in zanje velja izključno in dosledno drugi zakon termodinamike. Snov vedno teži od večje urejenosti k manjši.
Pri živih sistemih pa je drugače. Obrnjeno. Bolj zapletena snov se gradi iz preprostejših. Sladkorji v rastlinah nastanejo iz vode, preprostih oglikovih spojin in mineralnih snovi - poenostavljeno rečeno, s fotosintezo. Tega na področjih, ki jih obravnavata klasična fizika in kemija ne bomo srečali. To ne pomeni, da ("univerzalni") zakon termodinamike v živih sistemih ne velja, ampak pomeni, da so vključeni še drugi zakoni, ki bi jim filozofsko lahko rekli kontekst.
Torej zakoni, materija, energija in vse te reči se v živem ne obnašajo tako, kot smo mi spoznali v razvoju znanosti, ampak se tako obnašajo v okviru nekega konteksta. Življenje kot tako je očitno tak kontekst, ki obrne določene kemijske procese, jih postavi na glavo, ne težijo več proti kaosu ampak proti urejenosti. Morda sta zadevi, torej življenje in antitermodinamika, medsebojno v pozitivni zanki.
(Če smo nekoliko bolj dosledni, gre tudi pri mnogih povsem temeljno fizikalnih procesih morda za antitermodinamiko; tako smo pravzaprav določili. Kaj se dejansko dogaja v nevronskih
zvezdah in črnih luknjah pa v bistvu ne vemo. Prav tako so nekoliko
nejasne razmere pri ekstremno nizkih in ekstremno visokih temperaturah -
ampak to je problem zakona kot takšnega in ne narave.)
Kako se ta strahotna in stalno ponavljajoča se zmota odraža v vsakdanjem življenju?
Vzemimo meritve nekih snovi v vodi. Če jih je tolikointoliko ppm, je voda oporečna. Kaj to pomeni, ko pa (zunaj Evropske trdnjave) poznamo ničkoliko primerov preseganja teh vrednosti, a ljudje vseeno preživijo. Mar ni čudno? Ali ni količina ppm zgolj določena v določenem kontekstu kraja in časa, načina življenja, celo zmožnosti meritve, v drugih pa sploh ne velja, oziroma na pove praktično nič o dejanski ogroženosti tamkajšnjih živih bitij in človeka? Je res tu kemijska natančnost do milijoninke kakorkoli relevantna?
Vzemimo opazovanje krvi v blatu, ki ga naše zdravstvo izvaja "brezplačno". Kaj pomeni izjava podpisanega kemijskega tehnika, da ni sledov? Da sem zdrav ali ne? Da sledov ni opazil, da jih njegovi laboratorijski stroji niso opazili? Da so sledovi pod odstotokom opazljivosti ali pod odstotkom povprečno ogrožujoče vrednosti? Kaj pa, če nisem povprečen?
In, kje je tu kontekst, kje je tu zdravnik, ki pozna biologijo človeka (ali še bolje paceinta posameznika)? Se skrije v statistiko slučajnosti? V drugi zakon termodinamike?
Vzemimo .t.i. ekokmetijstvo. Saj že vsi vemo, da "ekološka kmetija" sploh ne pomeni popolnoma naravne pridelave. Kaj pomeni, da moraš po predpisu za pridobitev statusa imeti tolikointoliko odstotkov proizvodnje ekološke? Saj gre res za velik odstotek, ampak, kaj delaš v ostanku nekaj % pa nikogar ne zanima. Lahko imaš tudi jedrsko elektrarno ali kemijsko čistilnico, samo da je pod določenim % "ekološkosti".
Vzemimo podnebne spremembe. Če boste brali ogrožujoče rezultate meritev povišanj temperatur, boste nedvomno zgroženi. Zdi se namreč nemogoče. Vse nam grozi, zdaj pa še narava. Pa vendar - tam, kjer merimo - se temperatura povečuje. (Tam, kjer ne merimo, nas ne zanima). In na koncu hude znanosti po drugem termodinamičnem zakonu sledijo zaključki, v katerih se bežno dotaknemo morebitne povezanosti nekakšnega izumiranja živih bitij - nezavedajoč se, da gre pri njih za sinergije, za sobivanje, za medsebojne odnose, za živost, ki je konstekt popolne drugačnosti termodinamike.
Kdaj se bo to nehalo?