20. jan. 2016

Meja človekovih dolžnosti

V kakšnem obdobju se zdi, da je civilizacija prišla do čudovitega dosežka, do briljantnega stanja, ko ima vsak človek, ne glede na starost, spol, vero, mišljenje ... do vsega tega neodtujljivo pravico. Zdi se, da razvoj družbe kulminira v vrhuncu etike oziroma moralnosti, v stičišču znanja, ozaveščenosti in humanizma.
Meja človekovih pravic se zdi končna stopnja dolgotrajnega razvoja družbe. Celo tako, da začnemo verjeti v hkratni altruizem in popolno osebno svobodnjaštvo.
Tako v mislih, tako v idealnih mislih. Tako v navidezno idealnih mislih.

Hitro za tem se zazdi, da je na trenutke ideja o človekovih pravicah pravzaprav čudovita, a kaj, ko sam/a pri teh pravicah očitno nisi uspel/a biti udeležen/a. Nekateri so torej pri pravicah bolj spretni, pridobijo si boljši status in - vsaj medijsko - boljšo pozicijo v družbi. Zdi se, da se tak proces sicer ne zgodi v bistvu, ampak v besedah. Namreč, beseda pravičnost sicer ostane, a pomen atributov se zamenja, kar obrne. Naenkrat vera ni več verjetje v nekaj nadnaravnega, ampak postane organizacija religije ali kateregakoli čaščenje česarkoli. Naenkrat spol ni več spol, ampak se biološka oznaka obrne v usmerjenost, torej v moje lastno prepričanje ali željo o tem, kaj sem ali bi rad bil. Naenkrat barvi kože ne ločuje več na to, kakšne barve res sem, ampak pride do segregacije po tem, kako name gleda nekdo drug - in tako ni več ločevanja na "rase, ampak se kar znotraj neke "rase" v bistvu ločujemo na tiste, ki druge "rase" tolerirajo in tiste, ki drugih "ras" ne tolerirajo. Naenkrat se zgodi tud, da imamo sicer tehnično urejeno družbo tako, da se malčki gojijo v jaslih, otroci v šolah, odrasli v poslovanju, priletni pa v nekakšnih čakalnicah. A glej, za kakšne pravice gre tu? A glej, za kakšne pravice gre pravzaprav tu? Imam pravico biti star 90 let? zakaj nimam pravice biti star 3 leta? Ja, in zgodi se, da si nekateri v odrasli dobi, v dobi razcveta umnosti in fizične moči, krčevito opravičujejo pravico biti otročji na eni strani, ali biti namerno odveč na drugi - ali pa oboje skupaj.
Mar torej sploh ne govorimo več o dejanskih pravicah, ampak o pravici do izraanja pravice?
Je to pravica?

Meja človekovih pravic je natančno na meji človekovih dolžnosti. Človekove pravice zato ne morejo biti kulminacija pravice kot take (niti dolžnosti kot takih), ampak uravnoteženje vsebine, torej t.i. atributov.