Nerodno je ozrati se v nekdanje čase, za slovenstvo načelno to pomeni 19. stoletje, ko je bilo vse idealno, dejansko pa zelo hudo od Napoleona to Metternicha in proti balkanskim in svetovnim vojnam začetka 20. stoletja. A vseeno danes na ta čas upravičeno gledamo pozitivno, kajti bil je čas duhovne rasti. Saj ne, da prej Slovencev ali njihovih kulturnih prednikov na tem ozemlju ne bi bilo. Ne, le toliko rasti ni bilo zaznati. (Saj tudi drugod ni bilo dosti drugače, izjema so le velike velike evropske prestolnice, s strašno koncetracijo kapitala, tako intelektualnega kot tudi gmotnega).
No, in kaj je zdaj? Naj bi bil nekajdesetletni jugoslovanski režim kriv, da je povozil elito? Ja, na dva načina: z odhodom mnogih, in z neposrednim ali prikritim zatiranjem prisotnih - in to tako spretno, da se večina (?demokratična večina) tega sploh ni zavedala, in se še danes ne.
No, zdaj! Ja, danes ni nihče kriv, da pri tisti plasti ljudi, ki jih večinci nekako želimo poimenovati intelektualna elita, "spretno" skrivajo svoje umske talente. Še huje, jasno kažejo, da so verjetno te talente celo zatrli, ko so iz neke skrite elite, ki morda kljub vsemu še obstaja, prestopili v "lepšo", javno elito, tisto medijsko opevano.
Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se nek univerzitetni profesor iz svoje intelektualne poklicanosti preseli v javni mlin medijske pozornosti, ki ji rečemo celo politika. Je bila prej skrita intelektualna vrlost le ponarejena? In je potemtakem celo dobro za družbo, da se je razkrila? Se tam ni izškl, in je bilo pričakovanje tu veliko - a se na koncu ni hotelo uresničiti? Je mogoče poklic tam popolnoma drugačen kot poklic tu? - In če si poklican, pač ne moreš iti v dve tako raznorodni veji družbenega udejstvovanja. Je šlo za naveličanost? Morda celo idealizem, da bi vseeno lahko nekaj spremenil/a?
Še nekaj mi nikoli ni bilo jasno. Kako to, da v tujini praktično ne moreš srečati slovenskega znanstvenika. Kako strašno (nesorazmerno) redke so znanstvene objave, kako neverjetno nismo prisotni v pomembnih projektih, kako gostovanja na tujih univerzah premeteno zamenjamo za "gostovanja na drugih univerzah", kar pomeni, da se iz osrednje slovenske univerzitetni učitelj redno prevaža na popoldanski honorar v Novo Gorico, Koper, Velenje, in še kam. In tragika, kako se na simpozijih v tujini pojavljamo samo kot pasivni, skorajda le kot pivci kave in uživalci postkonferenčnih ekskurzij - če nas celo ne zanese nakupovanje po svetovnih prestolnicah. Doma pa prirejamo zveneče "mednarodne konference", kjer se edini mednarodni udeleženec opraviči, in zbornike o povsem lokalno pomembnih zadevah izdajamo v zvenečih tujih jezikih. Redko, vse redkeje je drugače. (Če se kdo ne strinja, domnevam, da verjetno bere zgolj in samo slovenske samovšečne medije.) Vrh vsega potem izbijejo ven starejši profesorji, ki smo jih imeli za eminence, in govorijo o nekdanjih časih. A žal tisti časi niso bili nič drugačni. Morda kakšna ukazana izmenjava s Sovjeti ali Kitajci več.
In zdi se, da sta zadevi v zadnjem in predzadnjem odstavku še kako povezani.
Pa vendarle, nekje se morajo skrivati pravi taletni, že zaradi korenin, ki jih imamo prav skupne z vsemi "plemenitimi" sosednjimi "narodi". So morda kje na periferiji?