Tem, o katerih je mogoče na tem svetu pisati, je nešteto. In danes, v času popolne medijske svobode, nas pravzaprav ovirajo samo še jeziki, namreč, veliki so prikrajšani, ker ne morejo doumeti, da je vsemogoče teme mogoče opisovati prav enako poglobljeno v jeziku, ki ima nekaj tisoč govorcev ali v tistem, ki jih ima stotine milijonov.
Problem pisanja v majhnem jeziku je, da je malo bralcev, in posledično malo presojevalcev, kaj je dobro in kaj ne, kaj potrebno in kaj ne, in tudi kaj je lepo in kaj ne. Zato je splošno ubesedenje posamezne vsebine, sploh pa dvigovanje kakovosti, dokaj težje.
V majhnih narodih se s posameznimi temami ukvarja in o njih piše relativno malo ljudi. S kakšno sploh le posamezniki, neredko ljubitelji (amaterji v smislu amare = ljubiti). Tako ostanejo masikatere bistre misli povsem osamljene.
Tega se zavedajo tudi tisti pisci, ki obravnavajo sorodne teme, predvsem pa tisti, ki imajo akademske položaje, na katerih se sicer v večjih narodih načelno obravnava neko temo. Tudi novinarjem je v času pomanjkanja razvpitih dogodkov priročno, da kaj napišejo o "osamljenih" temah. Torej profesionalci. Tako kljub vsemu lahko v manjšem jezikovnem okolju nastane kar nekaj bibliografije o vsebinah, s katerimi se sicer praktično ne ukvarja nihče.
V čem je problem? Pri velikih jezikih, se besedila medsebojno brusijo. Včasih celo zelo grobo - a praktično vedno učinkovito (in dostojno, ker se navadijo in vidijo, da je tako še bolj učinkovito). V malih se jim brustiti ne le ni treba, ampak se niti ne morejo, ker je vloga profesionalcev in amaterjev po obsegu in vsebini obrnjena. Namreč, omenjeni profesionalci se z vsebino ukvarjajo izjemoma, in še to površinsko, torej se ne poglobijo; a njihova površina se zaradi njihovega statusa dobro vidi. Amaterji se z vsebino ukvarjajo globinsko, a nimajo površine, s katero bi iz globine odsevali svoje znanje. Če pride vmes še zavist, (v malem narodu neredko s strani profesionalcev do amaterjev) se ustavi tudi minimalni plodni dialog. Tako pride do obrata, oziroma intelektualne tišine, s katero kakovost vsebine sploh ne raste, celo nazaduje.
Kako se to vidi? Opisani amaterji imajo redko možnost svoje rezultate posredovati na pravi cilj (v javnost že, ampak sledilci verjetno niso pravi, pa še redki so). Opisani profesionalci imajo na drugi strani redko možnost poglobiti se v neko temo (v eno že, v obrobne pa zaradi posledične prikrajšanosti osrednje, pač ne), zato imajo priložnost, da bolj pokažejo svojo površino.
Zgodi se torej, da amaterji praviloma niti ne oznanjajo svojih rezultatov, čeprav jih imajo ogromno, profesionalci pa na veliko oznanjejo tudi rezultate tistih tem, s katerimi se ukvarjajo obrobno in zgolj izjemoma, ker je t.i. intelektualni trg prazen in jim po statusu tako ukvarjanje omogoča ne glede na kakovost.
Mnogi izdelki profesionalcev, ki se z določenimi temami ukvarjajo le izjemoma, ne bi npr. v mednarodni strokovni javnosti niti približno zdržali strokovne presoje. In jih tudi ne. Na drugi strani pa vsebine, kakor jih obdelajo navdušenci praviloma povsem ustrezajo kakovosti vsebin, kakršne dosegajo v velikih jezikovnih skupinah.
Zadeva se vidi še na en način. Pisanja tistih, ki pišejo poglobljeno, so običajno dokaj specifična, saj temo razdelajo na posamezne podteme, rubrike ipd. V javnosti se potem pogosto zdi, da pišejo o povsem abstraktnih zadevah. a ni tako. Če se v neko vsebino poglobiš, vidiš v dimenzijah globine množico zadev. Površina pa je le ena, ta se po drugi strani ponarejena znanost v primerih "izjem" pogosto izraža v obliki, kjer večino nekega prispevka pisec posveča povsem splošnemu opisu - iz česar v bistvu bolj vidimo, da (navidezno profesionalec) sam sebe uvede v določeno temo. Konkretnega pa je potem bore malo. Kaj šele zaključkov ali primerjalne razprave.
In še en pokazatelj obstaja. Namreč, zgoraj opisani profesionalci (torej tisti, ki so sicer res profesionalci, ampak na nekoliko drugem področju), radi prevzemajo (vulgo "kradejo") vsebine od zgoraj opisanih amaterjev. Preprosto zato, ker lahko - ugotovili smo, da so amaterji skriti, torej je malo verjetnosti, da se bodo razkrili. Oboji, amaterji po svoji ne-inerciji. "profesionalci" zaradi statusa.
Kadar boste torej brali, karkoli, vedno presojajte, ali je napisano besedilo nekaj obrobnega, ali nekaj jedrnega. Torej, ali je to, kar je napisano bilo pisca bilo pravilo, ali je nekdo tisto napisal kot izjemo. Za doumevanje sveta je to namreč bistveno. In za napredek tudi. Pravilo ali izjema.
---
Pravila in izjeme poznamo tudi v športu: nekdo lahko praviloma zmaguje. Takrat vemo, kako je; tudi slutimo ozadje, ki je trud in talent. Nekdo pa lahko zmaga izjemoma; so ugodne razmere, je trenutno navdušenje ali slabost temlecev. Obakrat je gre za zmago, ampak razlika je velika.
Pravila in izjeme so tudi v javnem delovanju in politiki. Nekateri so politiki praviloma, nekateri le izjemoma.
Če ta dejstva v manjših narodih rodijo kakšne pomembne posledice, pa naj razmisli vsak sam.