Humanost je pravzaprav velikanska odgovornost. Pa ne zato, ker smo mi pomembni, izobraženi, kultivirani, napredni, civilizirani in zato (moramo biti) humani. Humanost nikakor ni bahaštvo. Nikoli.
Ja, a samo v svojem najglobljem smislu je sveta reč, v vseh ostalih smislih pa absolutno ne.
Humanost ni igračka, s katero se danes malo pohecamo, jutri pa jo zavržemo, ali pa se ji skrvinostno umaknemo.
Humanost tudi ni akademska ali politična debata o humanosti in nehumanosti. To še najmanj.
Družba, v kateri živimo, se očitno rada igra humanost in humanizem. Iz samohvale, strahu, nevednosti ... vsekakor pa iz čiste neodgovornosti. Družba namreč ne more biti humana. Human je lahko samo človek, posameznik, in to nikakor drugače kot iz najgloblje duše, kar jo premore. Edino to. Več posameznikov se lahko tudi združi v isto smer, vendar pot vsakega vseeno ostane povsem individualna. Mora ostati brez vsake organizacije. In to je edini način, da humanost ostane humanost, in da traja, dokler je potrebno in ne dokler se meni zljubi.
Če družba, država, ustanova... t.i. humanost organizira, jo razdira. Pravila, ki jih zaradi reda mora vzpostaviti, namreč praviloma utišajo pristno humanost. Ja, lahko je taka reč nekakšna pomoč drugim, nikakor pa ni humanost (kvečjemu morda socialnost). Medčloveški odnosi so namreč prav pri humanosti izredno zapleteni, saj nikoli ni preprosto jasno, kdo je žrtev, oziroma kar dokaj je jasno, da sta pri pristni humanosti enako žrtvi obe strani, hkrati pa tudi obe strani pridobivata, se plemenitita.
Najhujši primeri humanosti so tiste organizirane humanitarne dejavnosti, kjer humanost služi kot čustveno razumski plen. Takrat izgubijo vsi udeleženci. Na primer, če bi se ob prostovoljnih akcijah izkazalo, da nekateri ob njih pač "morajo" zaslužiti. Ali, na primer kadar bi se pri razvpiti pomoči, ki je dobro podprta z mediji, naenkrat pojavili (prej skrbno v humanost zaviti) obratovalni stroški, ki so nekajkrat višji od dejanske pomoči tistim, ki so potrebni. Ali, na primer prostovoljstvo, ki bi na koncu izstavilo račun, in to na račun tistih, ki so maloprej dejansko srčno pomagali, potem pa po vrh še plačajo nekatere, ki so tudi pomagali ali celo le "pomagali".
Nevarno je, da če humanost organizira (ukaže?) država, gre v bistvu za prikrito porabo davkoplačevalskega denarja ali zmanjševanje ugodnosti, ki so jih v obliki obveznosti dali z drugačnim namenom. Na koncu plačamo trikrat: v obliki davka, v obliki iskrene pomoči, in še v obliki umanjkanja uslug, za katere sicer velja družbeni dogovor in smo jih od svojih dohodkov že vnaprej poravnali. Morda še četrtič tistemu, ki vse skupaj organizira.
Če hočeš biti human/a, potem bodi to samo in izključno iz najglobljega srca. Če ne, je morda iskrena sebičnost več vredna.