0
To so tisti, ki jh ne opaziš, ki jih tako rekoč ni, čeprav je povsem jasno, da so, in prav hitro postane še bolj jasno, da zelo so, in brez njih ne bi mogli. Tako rekoč isto kot ∞. Gre za skrite talente, ki se uresničujejo tako, da sami sebe povsem odmaknejo, izpostavljajo pa izključno rezultate svojega dela. Zadeva je skoraj božanska, vsekakor pa zelo naravna.
sin
Sinusoidni so tisti, ki so sprejeli dejstvo, da življenje ni enostavno, pomembno pa je, da vsa nihanja skušaš spraviti v nek red. Jasno je, da nihče ne more živeti v popolnem ravnovesju, v enotnem miru. Zmoti te slabo vreme, kakšen divji notranji nagib v slabo ali dobro, najpogosteje pa družbeno okolje. Nihanje je torej normalna zadeva.
5
so perfekcionisti. Tisti, ki so to morda občasno zares, še več pa takih, ki si to tako zelo želijo, da v bistvu takšni postanejo - ali se vsaj po asimptoti približujejo temu stanju. Stanje se rado prenaša navzven v obliki zahtev, da morajo biti tudi drugi perfektni, da torej 5 ne samo velja, če je sama na sebi, ampak postane imperativ za vso okolico, vključno z naravo. A tam se rado zalomi. Epistemologija namreč deluje.
0 do 4
Mnogi nobenega projekta, nobene ideje, nobenega dela, nobenega še tako idealnega načrta ne zaključijo. Ostanejo na 4, in sčasoma se teh štiric tako navadijo, da jih proglasijo za pravilo. Torej, nikoli ne bom znal za 5, ampak prav dobro je čisto v redu. Obstaja pa še skrivnostna skupina 0 do 4, ki je v bistvu 5-. To so tisti, ki sicer ozaveščajo petico, vendar jo z isto zavestjo spustijo na 4. Zaradi drugih, zaradi rezerve, ali pa jim je preprosto takšna igrica všeč.
√2
Koren iz 2 je tista pojava, pri kateri je vsako zadevo (dlako) treba racionalno razcepiti, ne glede na to, ali je rezultat iracionalen ali racionalen. Bistvo je, da imamo potem možnost razcep analizirati in naprej cepiti, spet ne glede na rezultate ali morebitno potrebo po sintezi. Problem takih tipov ljudi je, da se radi približajo √1, in še hujše, √0.
∑
Gre za celoto, holizem, v bistvu pa za uveljavljanje nečesa, kar nihče ne razume, niti dotični/dotična ne. Rezultati skušajo sumirati v sintezo, a ker se faktorji (življenja) nikakor ne izidejo in nimajo nobene absolutne vrednosti, tudi suma ne more biti dosežena. Podobno je z integralom ( ∫ ), le da tam linearnost preskoči ploščino ali volumen, ali še kaj v še višji dimenziji.
π
Pi si razložite sami. (Končno) [Š]tevilo decimalk namreč (še) ni znano.