Raziskovalna dejavnost je v svojem bistvu naporna. Na eni strani imajo raziskovalci vsebine, ki se jim predano in z vso razumsko-čustveno energijo posvečajo. Na drugi strani imajo akademske lestvice, katerim morajo neusmiljeno služiti, sicer jih izvržejo. Na tretji strani imajo javnost in politiko, ki vsaj od daleč - koliko ta razume, kaj se sploh gredo - mora nadzorovati, kam gre javni denar.
Nemalo uradnih znanstvenih raziskovalcev ima tudi zasebna svetovalna podjetja, se udejstvuje v nevladnih organizacijah, piše knjige po zasebnem naročilu in podobno.
A očitno dvojno trojstvo ne zadostuje. Pojavlja se namreč še tretje. V nekaterih državah se večina (očitno povsem legalno) kot uslužbenci, torej raziskovalci, predavatelji, svetovalci ..., pojavljajo v dveh ali kar v treh, posamezniki pa kar v več ustanovah z državno akreditacijo in podporo z javnim denarjem. Tako imaš takorekoč cele oddelke neke eminentne ustanove kar skopirane na oddelek neke druge ustanove 120 km stran. Ali pa se raziskovalci nedavni članici neke univerze pojavijo na seznamu raziskovalcev druge univerze v toplejših krajih - seveda pa na prvi prav enako ostanejo na seznamih, in tudi fizično jih tam srečuješ.
Afere poznamo, tudi politične prevale, ki so normalnim ljudem razumljive toliko kot Prešernov rek o uka žeji. In vedno se potem zgladijo, vedno se najde neka rešitev, ki je morda še bolj problem. A pustimo politiko medijem ...
Problem, ki je bolj življenjski je, kako zmorejo? Kako nek raziskovalec zmore trojno trojnost, in pri tem še delati, odkrivati novosti, povezovati dejstva v novo kakovost, napisati članek z repom in glavo, kosristiti gospodarstvu, skratka, še kaj narediti? Je res v (načrtovani) zmedi med legalnim, organizacijskim in moralnim še kaj prostora za vsebino, iz katere bi raziskovalna dejavnost lahko dejansko služila družbi, v naravoslovju, humanistiki, tehnologiji in družboslovju?
Mar človek, posameznik, povesm človeško v danem prostor-času res to zmore? Res?