Vsaka komunikacija med živimi bitji se dogaja v prostoru in času. In v obeh primerih gre običajno za mozaične vzorce. V prostorskem smislu komuniciramo najgosteje z bližnjimi bitji, človek seveda največ s človekom, oziroma tam, kjer se trenutno nahajamo. Oddaljena komunikacija se dogaja s pomočjo tehničnih pripomočkov, s kateremi po vsem svetu vzpostavljamo nekakšne mreže. Nekdaj so bile te mreže bolj pošasne in pogosteje enosmerne, danes gre vse lahko tudi dokaj sproti.
Gotovo komunikacijska znanost zna razločevati več tipov komunikacij. Nisem pa zasledil, da bi ločili instrumentalno in neinstrumentalno. Zdi se namreč, da gre za dva povsem izključujoča se tipa, ki predstavljata tudi kakovost družbe. Za kaj gre?
Instrumentalna komunikacija ima cilj natančno določen. Je (usmerjena) dejavnost. Torej, kadar te pokličem in želim vedeti to-in-to, in se s tvojim odgovorom najpogosteje komunikacija že zaključi, gre za instrumentalno. Uporabil sem te kot orodje, kot instrument za zadovoljitev svoje potrebe oziroma odgovor na vprašanje, ki ga nisem prej poznal. Gre za odnos ena proti ena.
Neistrumentalna komunikacija je komunikacija kar tako. Brez cilja. Je stanje dejavnosti. Te pokličem zato, da se slišiva, da si izmenjava mnenja o tem-ali-onem, brez načrta, kar pade. Pogosto se takšna komunikacija sproži ob slučajnem srečanju, lahko pa je tudi namenska, redna, in lahko celo taka, ki presega zgolj vljudnostne fraze ali nerodnost zaradi dolgotrajno odsotne komunikacije. Gre za odnos vmes, torej midva ali mi.
Obstaja tudi komunikacija vzporednosti, kjer se dva ali več ljudi združi v neki dejavnosti in v bistvu niti ne komunicira namensko med seboj, ampak kot skupina komunicira v določeno smer, v izbran smisel. Na primer športno moštvo ali pevski zbor. Ta tip je namenski, vendar gre za tip mi-oni.
Instrumentalna komunikacija je pogosta v organiziranih sistemih. Državljani od uradnikov želimo imeti neke informacije. Učenci od učitelja znanje. Kupec od trgovke ugodno ceno. In hitro se pokaže, da gre pri tem tipu komunikacije za nekako manj plemenito obliko. Namreč, namenskost komunikacijo nekako pokvari. Na drugi strani pa spontana neinstrumentalna komunikacija dopušča sogovorcem(a) odprto pot za nove ideje, za od-govore nanje, predvsem pa za tisto, kar je vmes, za komunikacijo samo.
Bistvo neinstrumentalne komunikacije pa je še nekje drugje. Namreč, v tistih odnosih, kjer je kot takšna stalno prisotna, je potem tudi potrebna instrumentalna komunikacija bistveno bistveno lažja, in bolj plodovita. Narava s človekom vedno - tako se zdi - komunicira neinstrumentalno, pa vednar prav odlično. Svet bi bil verjetno lepši, če bi se tudi ljudje med seboj trudili za več spontane komunikacije.