Na mnogih izdelkih se v zadnjem času pojavljajo napisi 100% slovensko, pridelano v Sloveniji, slovenskega izvora, in podobno. Poznamo akcijo slovenski zajtrk, v reklamnih oglasih se na veliko oglašuje slovenstvo materialnih dobrin, predvsem prehrane, tudi slogan "kupujmo slovensko" večkrat zakroži po javnosti. Nekaj v to smer res govori zakonoadaja, vendar ne v reklamnem smislu.
Vedno se sprašujem, ali je to prav. Namreč, ali je to res, kar oglašujejo prodajalci, ali ne gre morda za podobno zvijačo, kot sta bio- ali eko- predponi. Tovrstni izdelki so potem lahko nekoliko dražji, ker ciljajo na nekoliko premožnejše kupce, oziroma celotna kampanija pokrije večji spekter kupne moči.
Poleg tega se sprašujem, kaj si mislijo naši gostje, t.i. turisti, če morda to "slovenstvo" preberejo in razumejo. Na kaj pomislite, če nekje na Finskem ali v Kanadi na polici zagledate Fructalov sok ali velik napis Gorenje že nekje bliže, v Budimpešti, na primer? Ste tam pozorni na njihove proizvajalce gospodinjske opreme ali polnilnice sadnih sokov?
Včasih tudi razmišljam, ali je mleko, ki ga pridela Slovenec na avstrijskem delu Koroške ali v Benečiji 100% slovensko ali ne?
Slovenstvo je v kulturi, predvsem v jeziku, leposlovju, pesmi, navadah. Slovenstvo je v nas samih in našem odnosu do nas samih. Slovenstvo v gospodarstvu pa je, se bojim, zgolj zapiranje trga, navzven in navznoter. Morda celo uničevanje kulture.
A, da se razumemo, nič nimam proti, da kupci kupujemo slovensko. To je namreč povsem druga zgodba.
http://idejalist.blogspot.com/2013/03/dobro-jutro-evropska-sredstva.html (Sedmo pravilo: Smo navadni.)
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/zgodovina-z-zgodovinskega-gledisca.html