Zakaj vsak, ki ima doma avto misli, da ga imajo vsi, in je to normalen del civilizacije?
Zakaj vsak, ki ima enega in še pogosteje več televizorjev misli, da vsi ljudje dnevno povprečno 5 ur občudujejo oddaljene umotvore?
Zakaj vsak, ki doma zmore računalnik in je priklopljen na internetno mrežo misli, da je to povsem normalno in civilizacijsko?
Ali prenosni telefon z množico potrebnih in nepotrebnih dodatkov, ga imajo vsi in vsi mislijo?
Kako to, da vsak, ki ga je šola proglasila za učitelja misli, da to zadostuuje za vtepanje znanja v glavo mladim rodovom?
Zakaj vsak, ki se mu zdi, da je njegovo mesto v kulturi misli, da bi moral imeti množico gledalcev, če pa ne, pa naj mu jih nekdo skliče.
Kako to, da vsak, ki živi v miru in ga sosedje v taki ali drugačni preobleki ne ogrožajo, misli, da je vsekakor normalno, da drug drugemu težav ne povzročamo?
Zakaj nekdo, ki osvoji neko dobro plačano delo takoj misli, da so vsi okrog njega premožni in jim prav ničesar ne manjka? (Zakaj pa vendar nič ne rečejo ...)
Zakaj nekdo, ki postane politični prvak na osnovi nekega bolj ali manj dogovorjenega volilnega sistema misli, da je vladanje v bistvu normalno uveljavljanje lastnih interesov iz predvolilnih ali šeprejšnjih časov?
Zakaj vsak, ki ima domovino misli, da je to povsem normalno, in da je še normalno, da sme povsod govoriti v svojem jeziku?
Od kod ideja, da nekdo, ki veliko troši, sme tudi več zaslužiti?
Ali pa pregrešnost, da če nekdo uči - ali pa je le nekoliko več slišal - o morali, sme tudi odločati, do kod moralnost sega?
In podobno zdrav o bolnem, "razumen" o prikrajšanem, uglajen o pretepenem, videč o slepem, beli o črnem, naš o onem, ...
Včasih so bili bogovi, v ednini ali množini, vladarji sveta. Kdor ni delal po "njihovem", ga je bilo upravičeno strah, da ga bo doletela kazen. Tu ali tam ga tudi je.
Danes je vladar človeka njegov lastni jaz. Zato tudi sam sebe najbolj kaznuje, v najbolj intimni ednini.