Kultura, kot smo ugotovili, predstavlja vse bolj neko pritiklino zahodne družbe, in to prav družbe, ki si je kulturo pravzaprav izmislila. Nekako posiležno morajo veljaki tu ali tam sedeti v prvih vrstah in spremljati neke navdušence ali malo manj navdušence, kako izražajo tisto, kar "menda" nosijo v sebi. Na koncu, če je zadeva zadosti čustveno vznesena in zadene na vzporednico v notranjosti, se odzovejo z iskrenim ploskanjem, bistveno bolj pogosto pa postaja aplavz zgolj neka vljudnostna gesta, ki spada h kulturi, oziroma bolje rečeno, je za tiste prvovrstnike še bolj kultura kot tisto, kar je bilo prej.
Običajni ljudje vse bolj nasedamo kulturi vljudnostnega ploskanja, in ker se nam ni treba kazati v prvih vrstah, nam počasi postaja vseeno, če kakšno kulturo sploh užijemo. Trg je namreč poln druge ponudbe, ki sicer ima videz kulture, je pa daleč od tega, predvsem pa daleč od kakšnega iskrenega podajanja globoko občutenih vsebin. Bleščavo odra so zamenjale trgovinske izložbe, kakovosto glasbo menjajo tehnološko obdelani zvoki, filmi se prav tako spreminjajo v klišejska zaporedja dogodkov, v katerih je igralčeva vloga pomembna le v povezavi s slavnostjo njegovega imena, ali polračunalniško popravljenega obraza in nog neke lepotne ikone. Tu se srečamo tudi s slikarstvom, predvsem z njim povezano praznino galerij, v katerih te pazniki pravzaprav preganjajo, vsesti se v front pred malarijo in jo preprosto občudovati, pa se itak ni mogoče. In se tudi ne spodobi ...
Včasih je bilo drugače, pravijo. Bil je red. Člani plemena od dojencev do odhajajočih so obvezno morali biti prisotni, ko je lokalni vrač prirejal svoje seanse. Grška drama je bila osrednji dogodek za ljudi (sužnji seveda takrat še niso bili ljudje). meščani so imeli menda zaukazano priti na gladiatorsko igro, pa naj je bila ta še bolj krvava in politično motivirana. Tam se je dogajalo, tam je bila kulisa, začetek, premori, dramatika, tragedija. Iz tega so se razvili pogovori, od težkih filozofij do zadnjega plehkega čveka.
Kasneje, ko smo vsaj na zahodu postali kulturni, oziroma smo "tistemu" začeli govoriti kultura, je bilo obvezno enkrat tedensko obiskati cerkev, tam gledati neke freske po stenah, morda na pol zaspano, a vseeno, poslušati neko žlobudranje v tujih ali katerihkoli jezikih, gledati procesije z zastavami in okrasjem, celo okušati delček figuralnega oglašanja, ki smo ga še kasneje poimenovali glasba. Skratka, ljudje - tokrat so bili že vsi ljudje - so se enkrat tedensko za eno urco dobili na istem mestu.
In prav to je bistvo. Dobili so se. Videli so se, srečali so se. Ne glede na to, kaj je motiviralo to srečanje prej in potem, ne glede na to, kaj so si voditelji vzeli za cilj, človeštvo je delovalo po svoje. Pa ni bilo nič manj opravljavlja potem, nič manj politike prej, in nič manj truda za olepševanje samopodobe tako ali drugače. In ni bilo prav tako nič manj truda pri organizatorjih, in nikakor nič manj talenta. In prav tako so bili v ozadju finančni interesi.
Bistvo je bilo, da so se srečali. Kaj pa danes?