Zanimivo je, da se človek sam pri sebi osebno bolj nagiba k ocenjevanju napredka, družba pa na vsak način vztraja pri nominalnem ocenjevanju v primerjavi z drugimi. Na ta način v bistvu nikoli ne moremo izmeriti, koliko smo se naučili, ampak nam družba (učencem v šoli, delavcem ali uradnikom v službi ...) postavi primerjalno lestvico. V bistvu se rangiramo po vsaki posamezni sposobnosti, in to rangiranje nevarno premaguje tudi naše notranje ocenjevanje.
Težava nominalnega ocenjevanja nastopi pri nemerljivih zadevah, na primer umetnosti, ali inovativnosti. Težave so tudi pri človeških zadevah, na primer, koliko nekdo pomaga, ali kako vredna je neka beseda tolažbe. Saj vemo: lahko se je nekemu bogatemu kapitalistu bohotiti z bajnimi donacijami v sklad za revne. A vprašanje je, če upokojena soseda s svojim novčičem za karitas ne prispeva več. Prav tako ne zmoremo meriti, ali neka umetnina navdihne ljudi, da prekinejo nek spopad, in ali prijazna in modra beseda na pravem mestu umiri razgrete strasti.
Hudo je, če se sprijaznimo, oziroma nas družba "sprijazni", da smo na ravni novčiča in da bo vedno tako. Hudo je, če otroku v šoli dopovedo, da bo njegova angleščina ali matematika vedno cvek, in nič drugega kot cvek, morda junija milostna dvojka. Hudo je, če delavki za tekočim trakom dopovedo, da je to vse, kar zmore, naj torej marljivo premika to-in-to na ono drugo stran, da naj torej ne razmišlja, da bi kaj izboljšala, in naj bognedaj misli, da bi lahko tudi sama kaj naredila. Hudo je, če se uradnik sprijazni z navodili vodstva, ki si zakonodajo morda razliži po svoje. Hudo je, če se znanstvenik sprijazni, da je pač njegov inštitut majhen, v majhni nepomembni državi, hudo je, če nek predsednik uprave misli, da je pač majhen drobec, tako rekoč stopnja nekega vijaka ali zatiča sicer mogočne gredi motorja v pogonu neke velike tuje avtomobilske tovarne ... Hudo je, če se država vda v svoje povprečje.
Nič ni hudo, če v sebi spoznamo, da zmoremo manj, kot smo nekdaj mislili, da zmoremo. In celo narobe je, če si domišljamo, da smo več, kot smo. Hudo pa je, če se pustimo prepričati, da smo manj kot smo. In še huje je zato, ker sprijaznjenost s povprečjem vedno pomeni padanje pod povprečje. Vključno z državo.
http://idejalist.