Vzemimo jutranjo budilko. Ne kot nadomestilo nekdanjega sončnega žarka ali petelinjega petja, Vzemimo jo kot pripomoček v današnjem času, ki nas zjutraj opomni, da imamo neko dolžnost do sebe, bližnjih ali družbe.
Budilka je v osnovi namenjena bujenju in posledično vstajanju. Mar ne? Pa jo tako vzamemo? Ali ni bolj tako, da je morda signal, da je nekaj treba, da si jo celo morda nastavimo še malo vnazaj, da še malo podremljemo (zakaj pravzaprav vzamemo čas spancu, saj bi jo lahko nastavili na 10 minut kasneje). In v tem času dremeža, mislim da redki dremljejo, uživajo. Oziroma, redkim ta dremež ni čas razdvojenosti med nečem, kar moramo in nečem, kar ne bi.
In prav ta razdvojenost postaja problem budilke. Ni problem budilka, niti bujenje, niti naš odnos do vsega tega. Sama shizofrenija se nam prenaša po celem življenju. Namesto odločitve, si dopuščamo negotovost in čakanje. Namesto odgovora samemu sebi, čakamo razloge za izgovor samemu sebi, izgovor od nekod drugod, morda od bližnjih, družbe, vere, umetnosti, dela.
Podobno se zgodi s šolstvom, ko namesto učenja razmišljamo o uhajanju učenju in poučevanju, o učenčevih in učiteljskih "sindikatih". O državi, namesto od družbeni skupnosti, ki naj bi nas držala skupaj, vse bolj vidimo bojišče za privilegije in morda nadvlado koga od sosedov. Namesto o zdravju v zdravstvu in dobrega za človeka se nam vrivajo stroški zdravil, pripomočkov, morda celo humanitarizma v tretjih deželah. Zakone si ustvarjamo po interesih, ne zaradi tega, ker smo se o nekaterih skupnih zadevah hoteli uskladiti. Namesto o varovanju narave, se spogledujemo z "čisto" rekreacijo, "trajnostnim" turizmom, ki vedno ostane turizem. Namesto uporabe vere, kulture ali filozofije, kot orodja za človekovo notranje preživetje, se nam te človekove značilnosti obračajo v bitke med paradigmami, doktrinami, načeli, moralami. Še nogomet je postal zgolj finančna burleska.
Tako se v strup prebrača vse.