20. dec. 2014

O finančnih rezih v kulturi, in Cankarju

Kulturniki pogosto tarnajo glede državnega ali kateregakoli financiranja. Nenehni rezi tu in tam, medsebojne nepravičnosti, v zadnjem času se pri nas sliši za nelogično kaznovanje uspešnih in podpiranje zavoženih programov ali ustanov.

Kultura in celotna duhovnost pravzaprav, sta sami iz sebe naredila hlapca. Nikogar ni bilo, ki bi to storil, nobene ekonomije, nobene politike. Kultura in kulturniki so namreč prvi pristali v izkoriščanje, in še huje, pristali so v vsiljeno dejstvo, da je kultura pritiklina civilizacije, da je v službi, da dobesedno hlapčuje. Cankarja smo namesto v notranji prispodobi iz katerega je prav branje Cankarja lahko rešitev, vzeli kot navodilo, kot smernice za življenje.

Kako se je to zgodilo? Za delilce denarja je šlo prav enostavno in rešitve so prihajale na dlani s strani kulture, ko je ta morda še fantazirala biti kultura, a je v sebi nosila dekadenco same sebe: ker je hotela biti zanimiva, privlačna, komedijantska, alternativna, ekstravagantna, obrobna, drugačna, množična, celo ekonomsko upravičena - skratka vse drugo, samo kulturna ne. In daleč od umstnostik, daleč od mistike, daleč od metaforičnega realizma. In smo mislili, da bodo poslušalci in gledalci in občudovalci živeli od duha enovečerne satire brez notranjega odmeva, ali od odtrganih plakatov namesto globoko impresivnih slik, morda od amaterskega pretegovanja tega ali onega glasbenega meha, ali od fotosešnov s trenutno vodilnimi politiki, ... Kultura je lahko le kulturna. Knjiga je lahko le knjiga, kip le kip, skladba le skladba, film samo film. Mi pa smo mislili, da zadostuje platnica ali trailer, ali hm, samovšečen fotosešn v lokalnem časopisu.

Tako se duhovno živeti ne da. Niti ustvarjalcu, še manj poustvarjalcu, za odjemalca pa je že v osnovi smrt in zgolj kratenje časa - kot da čas ni že sam zadosti kratek.

Pa vendar se moramo vsaj malo zabavati, v teh težkih časih! bomo vzkliknili.

Ne bo šlo. Delilci denarja so spoznali, morda podzavestno, ukano hlapčevstva. Ne gre za kulturo, gre za kratkočasenje. Tako jim je bilo za uspešno premago dejstva, da sta kultura in duhovnost integralni del človeka in civilizacije, in ne njegova pritiklina, treba vlagati samo v popolnoma nekulturnih programe, ki sami sebe imenujejo kulturni. Politikom-delilcem je bilo enostavno samo zapreti nas v domačijsko skoraj-kulturo mejo znotraj jezika in države, morda celo pod pretvezo nacionalne zavesti, kot da je nacionalno zavest treba razkazovati znotraj večine... Nadalje, treba je bilo samo ponujati hrano iz jasli enega naročnika, treba se je bilo samo udinjati enemu gospodarju, in to tistemu, ki ti daje denar in je s teboj na isti poti - pa če je tega denarja še manj, kaj potem - se bomo že medseboj (kulturno) pobili. In nas bo potem manj, in bomo cenejši.

Treba se je bilo samo delati, da se delaš kulturo. In obema je gôdilo: prejemniku in donatorju. Na koncu pa najhujše. Delilci denarja so se, morda podtavestno, nalezli hlapevstva. Misleč, da so kulturni, so še sami postali hlapci. Cankar je imel prav. Problem njegovega izraza je bil, da je na hlapce gledal genetsko, po rojstvu, kot je rekel. Ob tem pa spregledal, da se človek za hlapčevstvo v bistvu odloči, ali pa se ga naleze v času življenja, v katerem ima sicer neskončno drugih možnosti.