25. dec. 2014

Krediti in kredibilnost, od lokalnega do globalnega

Težko, celo nemogoče je ocenjevati sedanje razmere v slovenskem javnem življenju, kot se kaže na državni ravni. Je pa mogoče slediti nekaj rosnim letom zgodovine, in pravzaprav ni težko odkriti nekatere zakonitosti, ki nam niso posebej ljube. O tem večinoma pišejo mediji, in jih dodobra poznamo, še več, naveličani smo jih spričo neprestanega besednega in slikovnega bombardiranja z ene, druge ali tretje strani.

Iz vseh teh let pa bi človek lahko potegnil zenimiv zaključek, namreč, pomanjkanje vere. Večina gospodarstva in v zadnjem času tudi javnih ustanov živi in posluje na osnovi kreditov. Kredite imamo za avtoceste, za kanalizacije, za zalaganje evropskih projektov, za sprotno polnenje pokojninske blagajne, za raznorazne manjše investicije, celo avtomobili so na neke vrste kredit, ki se mu pač lepše reče lizing. Krediti so tudi v zavoženih stanovanjih, ki v posmeh prav tako ogromnega števila izpraznjenih, čakajo na kdo-ve-koga, saj ljudi pač ni vedno več. Hkrati pa se vloženi kredit obrača v breme bankam, ki jih je potem treba podpreti z davkoplačevalskim denarjem. ... In z nekredibilnostjo s tem kar vsi strinjamo, in je postala kar normalna ...


Tretji zaključek, ki se kaže kot še kako očiten, je pomanjkanje, ne, kar odsotnost, kredibilnih ljudi v slovenski javnosti. Prav enako tudi v javnosti celotne zahodne civilizacije. Spet ne govorim o sedanjosti, saj se tu kredibilnost pokaže šele kasneje. Ampak iz rosnih četrt stoletja zgodovine - za katero osebo v slovenskem javnem življenju bi lahko trdili, da smo jo v dno misli in srca zaslutili kot kredibilno: gospodarsko, moralno, osebno, v govorjenju, predvsem pa v dejanjih? Gotovo so. Gotovo so. Le iz javnosti so očitno odšli, verjetno zavestno in namenoma. Morda jih včasih celo mediji najdejo, a dosledno pokažejo kot nekakšne eksote, kot nekaj iz naftalina, kot neke kmete iz oddaljene vasi v francoskih Alpah ali dekle v živopisanem slamnatem krilcu z nekih srednjeatlantskih otokov.

Najhujši kredit, ki ga je človeštvo vzelo, pa je tisti, ki ga jemljemo nemim. To so lahko naši soljudje, lahko prihajajoče generacije, to je lahko narava okrog nas. V tem kreditu je izrazito neločljivo pomešana duhovnost in materialnost, in je v bistvu nepovračljiv. Čas namreč teče, in pogodba ni taka kot z banko, ampak enako nevidna, enako nema, kot jo tudi jemljemo.

Kredite smo si vzeli, kredibilnost pa nas muči, ker je ni. Je pa veliko vere v praznost.
Božiček bo kredibilen zgolj toliko časa, dokler bo nosil darila, kredit za njim pa bo ostal, na kratek rok morda materialni, še veliko težji pa tisti nemi, duhovni.

---
Credo pomeni v latinščini vero, ali vzkik "Verujem!".  Slovensko réčemo tudi verodostojnost, čeprav se zdi da SSKJ to besedo vzame v nekoliko drugačni luči, ozroma mu umanjka ta dobro občuteni slovenski pomen.