Ko razmišljamo o času ne moremo drugače, kot da ga gledamo kot neulovljivo tekočo zadevo, pri kateri nikakor ne moremo prehitevati, kje šele, da bi se pomikali naprej ali nazaj. Dimenzija torej, ki jo človek ne zmore ukrotiti, oziroma jo ukrotijo morda le kakšni atomski fiziki, pa še zto v nam vsem (in njim tudi) nepredstavljivih prostorskih dimeznijah.
Kdor se ukvarja s podatki prav dobro, da je podatke, ki nimajo neposredne časovne dimenzije, bistveno hitreje mogoče analizirati, kot one, kjer je čas ključni del. Vzemimo razpredelnico s številkami. Ali seznam gostov v hotelu, morda število zidakov, ki jih potrebujemo za izdelavo neke stavbe. Vse to je števno, je obvladljivo celo hierarhišno: torej, ko preštejemo do deset, lahko naprej za neko oceno celote štejemo desetice; ko preštejemo, koliko oseb je navedenih na eni strani nekega zvezka, si lahko pomnožimo s številom strani, in že vemo, koliko gostov imamo. Vidimo torej, da je prostorske dimenzije mogoče na nek način množiti.
Pri podatkih, kjer je ključna časovna dimenzija, pa to gre le v redkih primerih, v bistvu robnih primerih, ko že ne gre več za rave časovne podatke, na primer pri seznamu dogodokov v preteklosti, kjer pa ne gre za čas, ampak seznam.
Tu se srečamo z nesrečnostjo nezmožnosti množenja, pa tudi seštevanja ali odštevanja. Najlepša primera podatkov v ključni časovni dimenziji sta zvočni ali filmski posnetek. Če hočemo vedeti, kaj je posneto, moramo zadevo preposlušati ali pregledati od začetka do konca. Nikakor namreč ne moremo kar malo preleteti prvih 5 minut in potem množiti ter tako ugotoviti, kaj se dogaja v naslednjih skupinah po 5 minut.
Ob koncu leta se pogosteje sprašujemo o času. Morda lahko ugotovimo, da ima naše življenje ključno dimenzijo časa, prostor pa je bolj nekako za zraven, kot slučajno.
Ima pa čas lastnost, ki je povsem slična trem prostorskim dimenzijam,
kakor jih večina nas zaznava v tem svetu. Gre za možnost izkoriščanja.
Čas je namreč prav lahko izkoristiti, tako kot izkoristimo prostor, v
katerem bivamo.Verjetno pa še bolj, ker se tako neizbežno giblje.