Še lani zmaguješ vse prestižne tekme, prejšnji teden ti je uspelo odkriti nepredstavljivo zahteven postopek za dokaz novega materiala, odhajajoče desetletje si napisala svetovno milijonsko knjižno uspešnico ali odigral brezhiben in nepozaben koncertni večer. Včeraj ti je v mir uspelo prepričati nasprotnika, ali premakniti najstnika v rahlo pametnejše obnašanje. V smehu smo jokali in med solzami smo se veselili. Uspehi, kot še nikoli.
Potem so prišli, te hvalili, se ti dobrikali, ti prigovarjali. Odlična si, ti si naša zvezda, naša rešiteljica. Ti uspevaš, tebi uspeva, tebi enostavno gre. Ti si naš, ti si naša. Vé se, naš, jasno, kako ne bi bil, saj si vendar uspešen, saj si zmagovalec, ki pozlati vsak dotik. Na rokah te bomo nosili, junak neprecenljive vrednosti. Rešil boš našo zblojeno zdravstvo in davkarijo, razvetlil kulturo z novo mavrico, naša znanost bo okrog sveta prej kot Zemlja okrog Sonca. Sijoča, ti si naša, mi smo tvoji. Mi svo tvoji ....
***
Morda te zanese. Končno res. Uspelo je lani in prejšnji teden, ploskali so mi včeraj in preteklo petletko. Kako ne bi. Saj je preprosto, in ravno to hočejo, ravno tisto izpred deset, pet ali enega leta, ali od prejšnjega tedna. Ponavljajmo se, izvajajmo, da bodo ploskali. Morda rabijo samo ploskanje.
***
Pri razvoju velja samo inovacija. Ponovitev nikoli. Prav tako v življenju: od vsakodnevnega pomivanja posode ali krtačenja zob do vodenja države in odkritja božjega delca. Nikjer ni ponovitve. Ponovitev je smrt za izvajalca in ploskajočega. Prvega ubije, drugemu ne dovoli vstati od mrtvih.