Političnost ali apolitičnost medijev se najbolj pokaže med prazniki. V takšnem času se namreč mediji povsem spremenijo. Zdi se, da v času počitnic ali praznikov lahko več pišemo in govorimo o otrocih (a ne o populacijsko-politični dinamiki), o vzgoji (a ne o sindikatu vzgoje, izobraževanja in znanosti (uf, kakšno ime ... kja že sindikalizirajo?)), o naravi (a ne o novem zakonu, ki mora prekršiti pravkar soglasno sprejetega), o kulturi (čeprav prav v času praznikov prevladuje popularna in manj kakovostna), na plan priplavajo verski dogodki, ki so v evropski civilizaciji pač izvorno povezani z našimi prostimi dnevi. Praznike in z njimi novice spretno zapolnijo tudi različni športi.
Skratka o otrocih, vzgoji, naravi, veri in kulturi ali športu. Morda smo edino za slednjega res prepričani, da obstaja tudi v izvenprazničnih časih. Ostala področja pa - kot da jih ni, kot da otrok ni, in šolanja, in narave ali vernikov. Sploh pa ne kulture. Čudno.
Ljudje z nekoliko širšim pogledom na svet javnosti bi morda celo rekli, da so mediji edino zdaj normalni. In prav imajo. Težko je gledati, poslušati ali brati patologijo političnih obrazov in sprenevedanja. Je pa tako dvojno in izrazito različno stanje med "običajnim" medijskim časom in "prazničnim" medijskim časom lahko zelo nevarno. Človek je namreč bitje, v katerem je integrirano veliko področij, predvsem pa zgoraj našteta. Podobno je z družbo. Nikakor torej ne more biti dobro, da integriranost časovno razkosamo in smo nekaj časa takšni, potem pa nekaj časa drugačni.
Za primer vzemimo slovenščino v zamejstvu. Zakaj izginja? Mar res mislite, da ni (bilo) v interesu Slovencev, da bi jo ohranili? Ali pa, da je v interesu danes prevladujočega naroda, da slovenščino uniči. Ne rečem, da je tako pri posameznikih, ampak pri večini vendar ne more biti razloga za strahove in ogroženost. Gre za enostavno dejstvo: jezik proglasimo za manjšinski, kot smo proglasili praznike za "manjšinski čas". Potem uporabo omejimo na nedeljo, ko smo doma. Slovenščina sicer postane jezik "praznika," vendar gre za enostranski pojav, ki trga celovitost. Bolj kot za prazničnost gre za pojav zaprtosti, ki pušča usedline, in to nezdrave usedline. Na uradu ga med tednom verjetno ne bomo uporabljali, ker je bolj enostavno nemško ali italijansko, madžarsko; ker je tako tudi "vljudno", ker se je z onim za šalterjem pač lažje tako pogovarjati.
Sčasoma postane življenje dvojno: eno je uradno, drugo je domače. Eno je v javnosti, drugo v nedeljo. Enako je v medijih: nekaj so "prave" teme, nekaj so "počitniške.
In prav ta dvojnost nas uničuje.