Že od nekdaj so oblasti uporabljale različne prijeme, da so podložnike (danes jim/nam učeno rečemo davkoplačevalci) izkoriščale. Kdo je pravzaprav oblast, se sicer nikoli ni prav dobro vedelo, prav tako je družba kot celota tudi nekako skrbela, da meja med enimi in drugimi ni bila jasna. Danes tako vsi plačujemo davke v obliki denarja, in prav to, da tega denarja v bistvu sploh ne vidimo (razen v računovodstvu, pa še ti ne svojega), nakazuje, da je morda to celo denar, ki ga kar ni.
Občasen spomin na ta denar, ki ga kot-da ni, vseeno zbudi upanje, da ga nekdo, tam nekje vendarle nekako obrne, da iz njega izvleče kar je koristno na vse, da ga torej nazaj vrne v združeni obliki tistim, ki so/smo ga dali. Ker se v bistvu redko zgodi, da sploh pomislimo na ta dnear, ki ga kot-da ni, ima seveda družba odlično podlago, da se spremeni v državo, torej v aparat, ki (nas) drži. Družba seveda pomeni, da se družimo.
Podobno so nekdaj izkoriščali vero in iz nje naredili religijo. Vera je nekaj upajočega, religija je aparat, je uravnavanje nečesa. V stanju, ki mu danes rečemo beda, so ljudje, čisto navadni ljudje, imeli le eno upanje, da bo nekoč, v nekem prostor-času, ki mu rečemo danes nebesa, bolje, da bomo vsi enaki, sploh vsi ljudje. Seveda so se filozofi uprli taki odloženi napaki. Njihova edina napaka pa je bila, da so kot siti učili lačne, in očitno niso uspeli, saj se v družbi - od lokalne do globalne ravni - zadeve prav enako ponavljaj še danes.
Upanje ima torej evolucijski pomen, saj bi navadni ljudje, in teh je/nas je velika večina, že zdavnaj obupali nad religijami, državami, tehnicizmom in potrošništvom, ali čem drugim, kar človeštvo še čaka, in kar ga bo držalo v prihodnosti. Očitno se je razvilo zato, da vsak človek v svojem okolju ravno zmore premostiti tisto razliko med golim obupom in golim preživetjem.
In končno, če že upanje ne pomaga, pomaga vsaj zavest, da je upanje mogoče. Tudi ta zavest se je, kot vse kaže, razvila vzporedno s človekovim razvojem.