Če ste kdaj kandidirali na kakšna razpisana davkoplačevalska ali zasebna sredstva, zadevo gotovo poznate. Namreč evalvacijo. Vsak program ima - običajno najame - ocenjevalce, ki presodijo, kateri projekt dosega zadostno kakovost, da ga financer podpre.
Ko dobiš pozitivno oceno, te pravzaprav nič ne zanima, sploh pa ne njihovo mnenje. Če pa te zavrnejo, vsaka beseda stopi v oči. In te besede so tu-in-tam, pa presenetljivo pogostejše pri projektih, ki jih ocenjujemo znotraj svoje slovenske kuhinje, prav zanimive. In torej opazno redkejše pri projektih, kjer kandidiraš v običajno nekoliko polomljenem nematernem jeziku.
Zdi se, da evalvatorji, čeprav so anonimni, vse bolj sledijo trem pravilom:
1. nikomur se zamerit
2. odgovarjati na vprašanja in slediti navodilom za evalvacijo
3. ohraniti evalvatorski posel
"Projekt je zastavljen preveč splošno."
- je ena najpogostejših razlag ob zavrnitvi. Kaj to pomeni? Je mar tak stavek, brez obrazložitve kaj manj splošen, kot morda tisti projekt, ki je bil ocenjevan? Če slediš vsem dogodkom, lahko hitro ugotoviš, da je evalvator v bistvu v trdilni stavek prepisal navodilo. Tam mu je namreč nad okencem pisalo, da je treba oceniti, ali je projekt splošen ali konkreten. V redu. Pač odgovoriš na vprašanje, in rečeš, da je splošen. Ampak, kaj si s tem povedal predlagatelju? V čem je presplošen? Kaj je razlika med splošnim in konkretnim? So konkretni samo še županski predvolilni pločniki in fotovoltaika? Zakaj na primer prevod neke knjige ne more biti konkreten predlog? So prevajalci premalo splošni? Zakaj bi na primer nek sanacijski program podjetja, ali državnega zdravstva moral veljati za splošnega? Ker ob njih ne ropotajo bagri?
"Projekt ne ustreza okviru programa."
- je prav tako pogosta razlaga zavrnitve. V čem zgreši? Seveda je razumljivo, da mora vsak program imeti neke okvirje, ki jih postavi financer, ampak tu je vse preveč in prepogosto očitno, da evalvator skuša služiti financerju, in ne vsebini. Okvirji so bili določeni, vendar zakaj v enem stavku prej hvaliti (vsaj nekaj tudi evalvator mora pohvaliti, to je običajna retorika ...) neko iinovativnost, svež pristop (in tudi tega brez obrazložitve, kaj je tisto, kar je razumel/razumela kot novo), potem pa udariti s splošnim orgovorom na vprašanje, ki ga je evalvatorju na obrazcu predložil financer, in se glasi: ocenite, če projekt ustreza programskemu okvirju.
"Finančna struktura je neuravnovešena."
- je krona vsega. Mnogi so neuravnovešeni, jasno. Tudi se ti včasih ne posreči. Hočeš preveč, denarja seveda ... A, prosim lepo, ne povejte mi, da ni uravnoteženo. Povejte mi, v čem je neuravnovešeno.
Najbolj je hecno, če isto besedilo, isti projekt, vse isto, le jezika sta različna, prijaviš dvema financerjema v program s povsem enako osnovo, na primer na program, ki je sicer krovno EU, izvaja pa se v vsaki državi članici posebej. Rezultati evalvacij so presenetljivi. No opazne razlike so žal že v tem, če se kraj, kjer ima prijavitelj sedež, ne začne na L, ampak na M, K, G, NM, C, MS, bognedaj na kakšen H, R, V, ali na kaj, ki se začne s "spodnji".
Le kdo ocenjuje ocenjevalce? Ne bodite vendar pri svojih ocenah tako splošni!
Še tako dobra forma, še tako kakovosten formular, še tako jasna navodila ... nas ne bodo rešila v uspešnost (na prijaviteljski in evalvatorski strani), če se ne bomo res poglobili v vsebine.
http://idejalist.blogspot.com/2014/10/povsme-sveze-o-eu-projektih.html
----
Zadeva je napisana iz izkušenj v obeh vlogah, prijavitelja in ocenjevalca v vmesnem času, ko je projektov malo, in malo ocenjevanj - z namenom, da bi v prihajajoči finančni perspektivi ocenjevali manj splošno.