Pred časom je v slovenski javnosti izbruhila tako rekoč vojna. I. arhivska vojna. Mediji so predvajali mnoge izjave ljudi, ki očitno niso niti približno vedeli, niti se niso poučili, kaj arhivi so, in čemu služijo. Zdelo se je, da so arhivi zgolj neke ustanove, ki jih javnost vzdržuje, in ki jih je mogoče s pridom uporabiti v nekih drugih bitkah; nikakor pa se te bitke ne smejo imenovati npr. ideološka vojna ali politična vojna ali interesna vojna. Ti pridevniki so namreč rezervirani. Zato se je lahko imenovala arhivska vojna.
Nevarnost arhivov pa ni v vojni, ampak v pozabi. Namreč, kdor je že kdaj delal z arhivskim gradivom ve, da je mazanje rok z arhivsko nesnago edina pot za dognanje neke resnice. In prav zato je nevarnost pozabe tako nevarna. Ko nekaj odložimo v arhiv, v bistvu izbrišemo iz naše zavesti. Ne rečem, da je vse pomembno, ampak, vedno se zgodi, da poleg množice nepomembnosti iz uporabe odstranimo tudi resnico. Potem tam leži in nihče se ne meni zanjo. Arhivarji se držijo sterilne profesionalnosti, sredstev za urejanje je primerno malo, bazičnih raziskovalcev je peščica, pa še ti bolj za lastno veselje kot sistematično.
Resnica v arhivskem gradivu torej leži, dokler ne pride vojna?
Žal tudi vojna ne pomaga. Tudi arhivska vojna gre namreč mimo skrite resnice.
Resnica je naš odnos do vsega, kar smo shranili v arhive.