31. jan. 2015

Ali so pravljice resnične

Pravljice kot izvorno ljudsko besedno blago, so obravnavane na mnoge načine. Vsi nekako vemo iz šole, da nas ta litararna zvrst koče nekaj naučiti, in da nam razrkije, kaj je prav, kaj pa ni prav. Morda se tudi zato reče prav-ljica. Najbolj običajen, in za mnoge tudi edini, je povezan z otroštvom. Čeprav mnogi starši otrokom namesto dejanskih ljudskih pravljic pripovedujejo "manj krute" in bolj posodobljene zgodbice, menda tudi "bolj pomenljive", se vseeno še najdejo mnogi, ki povedo, in to brez knjig, otrokom pravljico.

Analitika pravljic je obsežna. Glede morfologije poznamo tako imenovano ATU klasifikacijo (Aarne-Thomphson-Uther), kjer so posamezni tipe razdeljeni in uvrščeni v različne razrede glede na osebe, dogodke, značilnosti ipd. Prvoten sistem je zasnoval 1910 finski folklorist Antti Aarne, 15 let kasneje nadgradil američan Stith Thompson, nedavno pa odlično dopolnil in razširil na neevropske kulturne kroge Nemec Hans-Jörg Uther. V bistvu gre za zelo analitično raven, ki je uporabna za raziskave in komparativno, nikakor pa nima nobenega pomena za pripovedovanje in življenje pravljic.

Drugi pristop je ubral Bruno Bettelheim, avstrijski psiholog, ki je na osnovi že prejšnjih ugotovitev svojih kolegov jasno razkril vzporednice človekovega notranjega življenja in pripovedjo pravljice. Tako ni grdobna zverina ali ostudni žabec nič drugega kot poreden fant, ki se, ko doraste, in ko ga poljubi/sreča prava punca, spremeni v mladeniča. Prav tako nam v stolp zaprta princesa pove samo to, da se morajo dekleta v določenih letih nekoliko zapreti vase, dokler ne pride princ, pred katerim se trenj samo (ali pa tudi ne) odstira. Oblika pravljičnega besedila je po Bettelheimu tako večplastna, da v bistvu zapletene etične in splošnoživljenjske dogodke vsaka starostna skupina razume povsem ustrezno. Tudi (celo predvsem) zadeve, ki se tičejo odraščanja, spolnosti, zorenja, - tistega, s katerim ima večina staršev v bistvu težave. Pravljica pove že čisto majhnemu otroku, česa se mora varovati, kaj mora sprejemati, in predvsem kako, da bo - vsaj glede na tisočletne izkušnje, ki so zbrane v pravljici - lažje živel. Popolnoma ista pravljica, z istimi besedami pove odraščajočemu nekaj drugega. In spet ista lahko staršem ali vzgojiteljem pove spet nekaj, kar je nekakšno presečišče osebnih izkušenj in stoletnih izkušenj pravljičarjev.
Pri vseh teh plasteh je pomembno poudariti, da je običajno najbolj zgornja, tista najbolj razumljiva plasta, pravzaprav nepravljična, črno-bela, kar neuporabna - oziroma jo žal propogosto uporabljajo pri predelavi pravljic v sodobnih medijih za otroke, npr. filmih, risankah ipd., pretežno ameriški studii, mi pa jim sledimo in mislimo, da je to to.

Tretji pristop k pravljicam je s svojimi ugotovitvami ustvaril ruski znanstvenik Vladimir Propp. Raziskovalci mitologij ali folklore mu sicer sledijo dokaj analitsko. A tu ne gre za analitiko, niti razplastitev, ampak predvsem za sintezo. Čeprav propp stopi v pravljični svet z nekakšno razdelitvijo, je iz njegovih besedil razvidno, da gre vedno za celovito besedno tkivo, ki ga je sicer mogoče analitsko obdelati, vendar sámo na sebi tega ne dopušča, oziroma se bistvo v primeru razkosanja celo raziskovalcu rado izmakne. Lahko bi rekli, da vsaka pravljica predstavlja nekakšen mehurček v celovitem grozdu, pri čemer se ti mehurčki med seboj ne le stikajo, ampak tvorijo preseke, se medsebojno mešajo, gibljejo, spajajo in razdvajajo, tudi nastajajo eden znotraj drugega, se združujejo in podobno. Vsekakor nas zlahka prepriča, da pravljica v bistvu ni posamezna, ampak, da gre za celovit pravljčni svet, ki ga je v določeni civilizaciji in določenem času smiselno uporabljati zgolj in samo celostno. Torej posamezna pravljica nam prikaže nek segment življenja (če gledamo po bettelheimsko), lahko jo tudi uvrstimo in se tako primerjamo (poATU), funkcionira pa samo tako, da uporabimo vse pravljice skupaj. Modrost torej ni deljiva, ozirmo učinskovito deluje le, če ni razdeljena. Nekaj podobnega poznamo pri verskih spisih, Koranu ali Bibliji, kjer so iztrgani stavki pogosto izrabljani za prav nasprotne namene - predvsme na področju etičnosti.

Tako za etiko naravovarstva niso toliko ključne pravljice, ki govorijo neposredno o naravi, naravnih silah, spoštovanju do posameznih živali ali rastlin, tudi pojavov. Vzporedno s Proppovimi ugotovitvami so pomembni predvsem t.i. živalski pomočniki. Torej tista bitja iz pravljic, ko npr. nekega fanta lisica zaprosi, naj jo pusti pri življenju, kasneje pa mu ta pomaga rešiti nemogočo nalogo, ki mu jo da nek kralj in oče neke princese. In niti tu ni pomembno, da fant lisici pomaga in da mu lisica potem na žvižg priliti na pomoč - in uganko dejansko reši, ampak gre predvsem za notranje stanj tega fanta. Sprva bi lisico ubil, ker ga ogroža, ker je zver. Potem ga ta preprosi, in se jo usmili, ampak to usmiljenje je v bistvu fantov uvid, da je preventiva ključna, da je treba delati vnaprej nekakšno duhovno zalogo. Ta uvid bo fant kasneje morda gradil z usmiljenjem še do drugih živali, ki jih sreča na poti, vsekakor pa mu bo vedno lažje, in vedno bolj se bo zavedal, da je vnaprejšnja gradnja odnosa najbolj pomembna. Pomembnost pa se izkaže potem, ko v ključnem trenutku, ko gre za življenje ali smrt, notranje razpoloženje (! ne kralj ali princesa, niti smrt, ki mu grozi za vratom, ampak on sam), zna prav odločiti, otrej zažvižgati in poklicati narvnega pomočnika, ki sicer ves čas ždi v pripravljenosti - tako kot nas celotna narava ves čas spremlja, nam daje kisik in hrano, zavetje, omogoča naše delovanje.

Pogosto se zdi, da smo nekatere pomembne segmente življenja naših prednikov - vključno z modrostjo odnosa do narave - enostavno poznanstvenili in na ta način umaknili iz vsakdanjika. Tako se je zgodilo ali se godi pravljicam. Kako tudi ne: črno-belost, izjemna krutost, ob kateri nekateri starši celo kritizirajo šolske učne programe, tudi stalna prisotnost smrti, hudobije, ... vse to smo s poznanstvenjem umaknili iz življenja ne le pred našimi otroci, ampak tudi sami pred seboj. Pa vendar je čudno, da so toliko časa zdržale, se oblikovale in preoblikovale, čudno je da bi prav jedro umaknili, ostali pa bi le "ameriški" ponaredki, površni, zanemarjujoč običajne življenjske procese od rojstva preko mladosti in aktivne dobe do starostnega umika. Skratka lepe ravne linije risanega filma, nasmejane princese iz izložbe, vitki in širokoplečati atleti; ali urejene zelenice, zbrani podatki o naravi, idealna naravovarstvena zakonodaja .... In bognedaj umreti, bognedaj biti star in betežen, siten, bognedaj imeti mozolje ali težave z identiteto, bognedaj umazati se, segnjiti, splesniti, oziroma karkoli, kar sicer narava v svojem vskdanjiku stalno počne zato, da sama sebe vzdržuje.

Smo na Zahodu res zmagali?