Vsaka dejavnost ima svoje zakonitosti. Pogosto je tako, da ne gre brez truda, brez težav, celo travm in ubupa. Tudi vzgoja. Torej nekje naj bi vedno nekdo na nek način čutil bolečino, v najbolj človeškem smislu je to tista bolečina, iz katere veš, da se bo rodilo nekaj dobrega, pravega.
Žrtvovanje pa lahko postane malik. To pomeni, da se začnemo verjeti, da so dobri rezultati možni samo in izključno skozi bolečino in težave. Morda ne gre ravno za mazohizem, ampak za nekaj, kar nas sicer nekako pomiri, na daljši rok pa ne gre brez grenkobe, ki postopno celo narašča. Skratka, gre za neko časovno neuravnoteženost, ki jo na začetku "namernega" trpljenja z nekim ciljem sprejmemo in celo zavestno nosimo, hkrati pa že na začetku dobro vemo, da je nismo zadosti ozavestili in da v nas ne bo trajala.
Tako nekako gre na zasebni oziroma na medosebni ravni, na primer med posameznim otrokom in vzgojiteljem.
Kako pa je v družbi? Tudi družba namreč nekako vzgaja, oziroma dandanes poleg obveznega izobraževanja tudi skuša vzgajati. Prvo dejstvo je očitno, namreč vzgajati se naučiti v bistvu ne da v šoli. Fakultetni predmeti, povezani z vzgojo so pretežno ali celo izključno teoretični, t.i. pedagoške prakse je malo, mentorji prav tako strahotno šibki kot študentje. Posamezniki se potem žrtvujejo čez vse mere, in morda nekaj dosežejo, če ne takoj, pa so vsaj kasneje vidni rezultati tudi na vzgojencih, ko ti samostojno zaživijo.
Obstajajo pa strukture, ki to notranjo držo, to nekoliko zmotno vero potrebe po žrtvovanju, neposredno izkoriščajo. Predvsem se to pojavlja pri hierarhičnih metodah poučevanja ali vzgoje, na primer sistemu, ko imajo učitelji ali vzgojitelji še nekakšne animatorje, podvzgojitelje, ki jim "pomagajo", ker so skupine prevelike, prezahtevne ipd. Običajno se namreč zgodi, da so ti animatorji v bistvu pripravniki, ponekod pa celo skoraj vrstniki vzgojencem. Pogosto celo samo krotilci disciplinsko težavnih posameznikov. Da so vrstniki, se mnogim zdi posebno primerno, ker so jim po naravi bližje. A v bistvu gre za problem. Ti vmesni vzgojitelji namreč nimajo prakse, in tudi nimajo teorije. Povrh se zdi, da v nekaterih primerih sploh ne gre za vzgojo otrok, ampak za vzgojo ali dodatno vzgojo animatorjev.
Vse skupaj bi še bilo v redu, če ne bi bile prekinjene ključne vzgojne vezi. Tako so tisti na vrhu, torej pravi vzgojitelji, naučeni vzgajati otroke (in ne vmesne animatorje), s katerimi potem sploh nimajo neposrednega stika, animatorji pa ne znajo vzgajati nikogar. Tako sta na obeh ravneh pretrgana ključna vzgojna odnosa. Sistem ne more delovati, vsak se znajde, kakor ve in zna. Posamezniki uspejo, ker so poklicani po naravi ali imajo nesistemske izkušnje od drugod, večina pa stopica na mestu ali celo nazaduje, ker sluti neznoszno praznino pomanjkanja pravih povezav, pristnih odnosov. Končna poročila so sicer bleščeča, a če se vanje poglobiš vidiš, da gre za uspeh sistema zgolj do nivoja animatorjev, in ne vzgoje končnih "odjemalcev", otrok. Otroke torej žrtvujemo zato, da vzgojimo neke animatorje, če jih, seveda. Odnosi pa ostanejo pretrgani. In prav tako otroci.
Od kod je zašel ta sistem v šolstvo, bi bilo treba preiskati. Morda iz zdravstva, in sicer iz kurativnega dela, kjer imamo (površno rečeno) hierarhijo zdravnik, sestra, negovalka. Vendar gre za pomembne razlike. Zdravstvo deluje, ker imajo vsak določeno nalogo in se zanjo izšolajo. Deluje tudi zato, ker ni generacijskih razlik (vsi udeleženci procesa so odrasle osebe, in pripravništvo poteka znotraj vsakega nivoja), predvsem pa deluje zato, ker ima kljub vsemu zdravnik končno in zadnjo odgovornost. Deluje tudi zato, ker je pri bolnikih v povprečju interes, da ozdravijo večji, kot pri vsakokratnih otrocih, da se kaj naučijo ali da se socializirajo, in se po svoji mladostni naravi niso pripravljeni in niti približno dolžni žrtvovati.