Slovensko gospodarstvo ne živi svojega življenja, ampak para-življenje.
Nekaj let nazaj, morda 10 ali 15, mnogi se tega spominjamo, so slovenska podjetja iz svojega poslovnega kompleksa aktivno oddvojevala manjša podjetja. Na ta način so se na primer osamosvojili IT oddelki, varnostne službe in čistilke, vzdrževanje, v mnogih primerih razvoj in raziskave ali kar posamezne proizvodne linije. To seveda ni nič narobe, saj takšna struktura v zdraveokonkurenčnem kapitalizmu zahodnega tipa gotovo zagotavlja bistveno boljšo tržno dinamiko,
predvsem z vitkostjo nujnih spremljajočih del pa boljše razmerje med vložkom in učinkom. Poleg tega manjša podjetja lažje vstopajo v dinamične poslovne grozde.
Zadovoljni so bili oboji: matična podjetja, ki so se s tem lažje osredotočila na temeljno dejavnost, in oddvojeni oddelki, ki so s tem pridobili zadosti neodvisnosti za samostojne akcije na trgu.
Vendar:
Obstajale so pogodbe, in morda še danes obstajajo, po katerih so se oddvojena podjetja navezala na matična podjetja. To so nekakšne zagonske pogodbe, po katerih je oddvojeno podjetje brez konkurence sodelovalo z matico. Dokler je bila matica zdrava, so bili tudi prisesani okoličani zdravi. Ko je matica začela hirati, se je zalomilo. Nikakor namreč ni mogoče pričakovati, da bi iz prisesanih pogodb kdo lahko razvijal normalno zdravokonkurenčno prisotnost na trgu.
Na koncu, danes, je matica poginila. Na trgu so ostala para-podjetja.
Vlogo matice z množico priseskov je do velikih podjetij prevzela tudi država. Obema, vsem, je ustrezalo. Tako je nastalo slovensko para-gospodarstvo.
Tako je nastala para-kultura, in para-šolstvo, in para-znanost, in para-zdravstvo, in para-politika.
Kaj pa, če res ne znajo? Saj ne moreš iz para-življenja niti videti v normalno življenje, kaj šele živeti ga.
Problem financiranja javnih zadev
Družbeni korektorji