Nemalo ljudi sploh nikoli na komunicira z drugimi, čeprav ves čas sprejemajo in oddajajo signale. Če si namreč o drugih ustvariš določene podobe, češ, ta je pa (itak) tak in tak, nimaš nobene možnosti govoriti zares z njim ali z njo. Vedno govoriš s svojo podobo o njem ali njej.
Nemalo ljudi od teh tudi s seboj ne komunicira, ampak svoj notranji dialog vodijo s svojo namišljeno podobo o sebi. Ta namišljena podoba je praviloma hudo razcepljena: hkrati je najuspešnejša in hkrati ji nič ne gre od rok; hkrati živi v najboljšem okolju in hkrati jo celotna okolica stalno ogroža. Hkrati bi se tudi stalno gledali v ogledalu in hkrati sovražijo pogled na svoj (resnični) odsev v zrcalu.
To se prav hitro pokaže navzven: od drugih izrazito zahtevajo, da se popravijo pri napakah, ki jih oni sami delajo; pogosto drugim prepovedujejo to, kar bi prav sebi morali prepovedati, običajno se srdito idejno ali kako drugače borijo proti drugim, ki so njihovi podobi o sebi (ali celo samo želji po neki podobi) kakorkoli podobni. Še bolj se borijo proti tistim, ki jim to povedo, ki jim postavijo zrcalo.
Pri takšnih osebah se takšna komunikacija, ki seveda ni komunikacija, hitro opazi. Bolje rečeno, opazi se, da te osebe družbi niso škodljive. Seveda pa hkrati niso koristne: preveč se namreč ukvarjajo s seboj, in imajo skratka preveč dela s komunikacijo s podobo, kakršno so si ustvarili o samem sebi, da bi lahko kaj premaknile v dejanskem svetu.
Včasih se zdi, da se tudi nekatere skupnosti ali celo kakšna država obnaša tako. Potrebovali bi več zrcal.