V okoljevarstvu se rado zgodi, da se leporečje obrne proti cilju, h kateremu je bilo usmerjeno. Razlog je običajno v pomanjkanju podatkov in vehementnem aktivizmu, zadnja leta pa morda v občutku, da je za dosego nekih ciljev ključna komunikacija - ki pa jo izvajalci spet pogosto razumejo kar neodvisno od etike, kakovostnih argumentov in že obstoječih dejstev - in rečejo, da etika in podatki in vsa ta "navlaka" že pride kasneje. Poglejmo nekaj primerov.
1. "Varujmo naše vode" zveni precej nekredibilno, če to izjavijo ribiči. Čigave vode naj varujemo? Komu naj jih varujemo? Katero vodo naj varujemo? Pitno iz pipe? Tekočo v potoku? Podtalnico, ki je ne vidimo in komaj vemo zanjo? Zračno vlago? Ali morda vodo, v kateri živijo ribe?
Je voda res kakorkoli naša - ali nismo bolj mi njeni?
2. "Varčujmo z vodo" ima izjemen pomen na mnogih območjih na Zemlji, kjer je res hudo zaradi neustrezne pitne vode. Zakaj v Alpah varčevati z vodo? Koliko je smem potrošiti na dan za umivanje? Se lahko tuširam 20 minut? Lahko operem jabolko v gorskem potoku? ... Zakaj je v deželah z naftnimi vrtinami vožnja z avtom tako poceni? V Alpah je pomembno z vodo NE RAZSIPATI. Je že kdo kdaj slišal zaglobalno delitev dobrin?
3. "Posadimo drevo." Marsikje v zmernem Zemeljskem pasu so v preteklosti za potrebe preganjanja lakote naraščajočega prebivalstva izsekali ogromne površine gozdov, nevedoč, da erozije različnih tipov proces nadaljujejo v smer neobvladljivega. V deželi, kjer večji del površine pokriva gozd in ima težave z zaraščanjem, je seveda "pogozdovanje zaradi pogozdovanja" dokaj vprašljivo.
Lahko pa seveda modro uporabimo bogastva gozda. Ob primernem načrtovanju, na katerega smo v zadnjih desetletjih kar pozabili, in ob primerni obdelavi, ki izdelku da visoko dodano vrednost, imamo verjetno v Sloveniji veliko možnosti. Kdo je tu slep?
4. "Očistimo državo v enem dnevu." Združevanje ljudi je koristno, lahko tudi učinkovito. Enkrat, dvakrat, morda desetkrat. In potem? Potem spet nastopijo vsakodnevni pobiralci. Seveda je tudi ne očistimo, kaj le je en dan, saj to ni mogoče.
A vprašamo se, ob vseh stroških, ki jih ima vsakomesečno vsako gospodinjstvo na Zahodu s čiščenjem lastnih odpadkov? Kako sploh, da še obstajajo odvrženi odpadki. Vprašamo se tudi, kako to, da je ob vseh službah, ki skrbijo za naše odpadke, sploh še potrebno karkoli storiti.
Saj so to vendar sami plemeniti cilji! V čem je problem?
Ali ni čudno, da smo navdušeni nad enodnevnimi akcijami, pozabljamo pa na 364 ostalih dni? Ali ni čudno, da vodo varujemo zaradi rib, ni pa nam mar za množično raznolikost in nenazadnje vodo, ki kroži po naših telesih? Mar ni čudno, da tako malo cenimo množico dreves, ki v težnji po ravnovesju samostojno rastejo in odmirajo v naravnem gozdu, strašno pa smo ponosni na eno ali dve drevesci, ki smo ju lastnoročno vsadili. Morda obstaja celo nevarnost, da smo si vzeli pravico vsaditi drevo po naši volji na nekem mestu, kjer bi sicer moralo rasti kaj drugega? Torej vzeli pravico narediti dobro delo? Ali obstaja tudi nevarnost naslednje stopnje, da si bomo vzeli pravico tisto drevo uničiti?
Mar ni čudno, da z leporečjem tako hitro pomirimo svojo okoljsko (za)vest? Je dober občutek, da se nekaj na tem področju dogaja res merilo za to, kar bi se dejansko moralo zgoditi: da bi nekaj storili za to, da bi bila narava v resnici manj obremenjena s človekovo presitostjo?
In kam se obrne leporečje? Zgoraj smo rekli, da v svoje nasprotje. Vprašanje, če je to čisto res. Sreča je na strani aktivistov, saj tek dogodkov zakrije vehement, ki ima premalo podlage. Najpogosteje se okoljsko leporečje sploh NE obrne v nasprotje zastavljenega cilja. Najraje se obrne v BREZBRIŽNOST - v eno najhujših človekovih slabosti pri odnosu do okolja in vse ostale narave. Varstvo narave in človekovega okolja je v bistvu nastalo vzporedno s spoznanjem, da se do narave ne moremo in ne smemo obnašati brezbrižno.
Spoznanje zavezuje.
Tudi spoznanje množice vprašanj.