Odnosi so tista
prvina sveta, za katere vsi vemo, da obstajajo, vendar se z njimi
konkretno ne, ali le malo ukvarjamo. Torej: ukvarjamo se z A in
njegovim odnosom do B, ukvarjamo se z B in njegovim odnosom do A. Ne
ukvarjamo pa se s tistim, kar je vmes, med. To "med" sicer
ne more obstajati brez A in brez B, zato lahko pozitivistična
znanost to proglasi za neobtoječe. A mnogo primerov poznamo, ko so
ljudje, povečini znanstveniki s širokim pogledom na svet, začeli
ukvarjati z odnosom.
Morda je najgloblje prišel Martin Buber v pricipu dialoga, kjer obravnava odnos jaz-ti. Zanimivo, da je tudi Buber na več mestih omenja odnos človek-narava v smislu odnosa jaz-ti. Pravi celo, da obstajajo tri območja, v katerih se vzpostavlja svet odnosa. Prvo: življenje z naravo, kjer je odnos sicer pod govorno ravnijo. Drevo, tako pravi Buber, prav tako deluje name kakor jaz nanj – le drugače (na drug način).
Morda je najgloblje prišel Martin Buber v pricipu dialoga, kjer obravnava odnos jaz-ti. Zanimivo, da je tudi Buber na več mestih omenja odnos človek-narava v smislu odnosa jaz-ti. Pravi celo, da obstajajo tri območja, v katerih se vzpostavlja svet odnosa. Prvo: življenje z naravo, kjer je odnos sicer pod govorno ravnijo. Drevo, tako pravi Buber, prav tako deluje name kakor jaz nanj – le drugače (na drug način).
Ta odnos je pravzaprav najbolj enostaven zaradi dejstva, da je vlogo
objekta in subjekta lahko menjati. Torej menjati vlogo človeka in
narave?
Res. Kdo more trditi, da narava ne varuje človeka bolje kot človek naravo?