Vse bolj je opaziti, da večina ljudi sploh, in niti približno, nima pojma, kako se pristopi k reševanju težav, kaj šele o tem, kako se težave tudi rešuje - in reši, kdar je to mogoče.
Vzemimo popravni izpit nekega dijaka. Jasno je, da ima največ težav dijak sam. Čeprav se morda obnaša brezbrižno in celo arogantno, ali pa se ves čas smeji, pri tem ne gre za njegovo dejansko notranje stanje. Zunanje pišmevuhovstvo, posiljen smeh ali splošna apatija namreč ni popolnoma nič drugega kot zunanji odraz stike in nemoči. Na drugi strani stojijo starši, ki si žal, skoraj v vseh primerih mislijo, da imajo oni težave in ne otroci. Nekoliko zaradi nemoči, da svojih otrok morda niso pravilno vzgojili, pogosteje pa zaradi ugleda oziroma sramu, ko bodo pač morali nekomu priznati, da niso bili uspešni.
In tu je težava: starši mislijo, da so v večjih težavah kot dijak, kar povzroči, da se skušajo starši izviti iz svojih težav, pri tem pa popolnoma pozabijo, ali kar ignorirajo otrokove težave.
Vzemimo drugi primer, osamljenega upokojenega intelektualca. Stroka je toliko napredovala, da se s svojimi metodami ne more več kosati z mladimi. Izkušnje niti ne veljajo kaj dosti, morda le še za kakšno svetovanje - a še to bolj-kot-ne iz nekakšnega usmiljenja, nepriljubljenega usmiljenja. Telo peša, misli ne uspejo več doseči zadostne bistrosti. Človek v odhajanju. Kje je težava? Vsekakor v preteklosti, ko intelektualec ni uspel tako daljnega pogleda, da bi v vehementu življenjske moči uspel načrtovati dostojno starost. Ta težava se ne rešuje tako, da nič ne delaš, ker nisi nikumur več koristen. Rešuje se samo tako, da delaš, brez plačila, brez pohvale, brez odziva. Na videz brez koristi - kar pa še zdaleč ni res. Koristi namreč nihče ne more presojati sam. Ne moreš? Zadostuje natančno toliko, kot zmoreš.
Vzemimo tretji primer. Neko evropsko regijo, nekdaj silno bogato, kar se danes odraža v strašno velikih njivah, razkošno okrašenih katedralah, obsežnih industrijskih poligonih. Število ljudi je v zadnjih 20 letih upadlo za 10 krat. Odselili so se v mesta, v barakarsko revščino predmestij. Doma so v enaki revščini ostali ljudje z obrobja, nezainteresirani, nespretni. Je težava v spremembi kmetijstva, ko danes posameznik s trakorjem učinkuje za 10 parov nekdanjih rok? Je težava v politiki, ki ne sprevidi in ne subvencionira? Je težava v globalnem trgu, ki ne zmore stabilizirati razmer finančnih tokov med državami z raznolikimi življenjskimi standardi? Ne. Težava je v ljudeh. Znotraj, v glavi, v duši. In težava se rešuje v glavi, v duši, znotraj.
Rešitev ...
... išče tisti, ki je v prvem primeru.
... išče oni, ki je v drugem primeru.
... iščejo vsi iz tretjega primera.
Koga iščejo?
Sebe. Iskanje sebe jih spravlja v težave.
In težava iskanja samega sebe je samo ena: da te je strah videti samega sebe.
"Jaz te iščem, ti me pa najdeš," je rekel neki modrec. Je mislil "Jaz se iščem in jaz se najdem." ?