Razlika med prav, pravico in pravičnostjo je v kakovosti odnosa. Prav za svoj obstoj ne potrebuje odnosa, lahko obstaja sam na sebi. Svoj prav ima lahko brodolomec na samotnem otoku. Pravica je enostranski odnos posameznika ali bitja ali družbe do drugega posameznika ali bitja ali družbe. Lahko jo damo ali vzamemo. Pravičnost je samonikla, priučena, privzgojena ali pridobljena notranja drža, ki se razvije na podlagi večstranskega odnosa s soljudmi, nečloveškimi bitji, družbo in celotno okolico, in hkrati te odnose trajno vzdržuje.
Če ima človek do narave interes, potem ni pravičen. Celo pravice, ki jih človek dodeli naravi ali njenim delom, so v jedru človekov interes. Pravzaprav, kako človek sploh ve, kaj je interes narave? Naj dodelimo kitu pravico do gnezda na sosedovi jablani?
Vendar moramo biti pazljivi: zadovoljevanje življenjskih potreb ni interes. Tudi dejavnost znotraj bioloških tolerančnih meja ni nujno interes. Človekov interes se izraža v izkoriščanju in kopičenju na tuj račun, na račun ostale narave ali drugih ljudi.[1] To je enosmerni odnos: vzemi in zbeži, ki je enak odnosu jaz imam prav. Naravna pravičnost je blizu naravnemu pravu in vesti. Naravna pravičnost predvsem posluša in opazuje.
[1]
Zanimivo je razmišljanje krščanskega pridigarja Janeza Zlatoustega iz 4.
stoletja, ki pravi, da smo za reveže dolžni skrbeti zato, ker smo jim v bistvu
dolžni vračati, kar smo jim vzeli. Misel bi lahko aplicirali na odnos človeka
do narave: dolžni smo vračati to, kar smo vzeli, torej skrbeti za kroženje v
naravi. To zadostuje.