Človekovi odpadki: jih čistimo ali le premeščamo?

Pred časom sem bil na neki univerzi zaprošen za predavanje o odpadkih. Čeprav to strogo gledano ni moje strokovno področje, sem se odzval. Večinoma študentke, fantov le za vzorec, so od gosta verjetno pričakovale nekoliko bolj sveže predavanje od že znanih vzorcev nosilca predmeta.

Najprej, preden se predstavim, vzamem koš za smeti in vsebino raztresem po učilnici.
Jabolčni ogrizki, odsluženo pisalo, množica papirnih robčkov, embalaža jogurtov, piškotov in zbirka papirja vseh vrst. Šok.

Čemu zbiramo smeti? Čemu zbiramo odplake? Kaj je naravi bolj prijazno: razmetani odpadki ali na kupu zbrani odpadki? Kaj vzamemo za merilo pri ravnanju z odpadki: človekov estetski občutek ali naravne procese?

Začuda smo se navadili, da odpadek v košu za smeti ali na smetišču ni več odpadek. Otroke v šolah učijo prav to: odpadke v koš. Na embalažah so narisana vzorna navodila, kam z odpadkom ... Navadili smo se tudi, da je predelava odpadkov izjemna "ekološka" rešitev za človekovo potrošništvo. Recikliranje. 

A ni res. Nihče se ne vpraša, koliko dodatne energije je potrebno za recikliranje, ki snovi v resnici sploh ne vrne v naravno stanje ampak v ponovno proizvodnjo. 

Le ena rešitev je učinkovita: Zmanjševanje odpadkov na izvoru in premišljena uporaba dobrin. Če vrečke ne potrebuješ, je pač ne vzameš – mar ni to bolj preprosto. Študentje so razumeli.

Tom Regan, znani ameriški borec za pravice živali, je nekoč rekel nekako takole: Za zmanjšanje trpljenja živalim ne potrebujemo večjih kletk, ampak prazne kletke. Podobno bi rekli mi: Rešitev ni v večjih in twhnološko vrhunsko opremljenih smetiščih, ampak v praznih smetiščih.