Nekateri ljudje shranjujejo vse.
Drugi mečejo stran, prav tako vse.
Tretji nimajo nič in nimajo zato kaj shranjevati in kaj metati proč.
Če zavržeš, nimaš.
Če država zavrže cele generacije, jih nima.
Bi svet srednjeletnih in staroletnih moral dati svetu mladih več možnosti?
Ali jim je morda treba sploh dati možnosti, da bi uresničili svoje lastne (z)možnosti.